Ko pade mrak, velika izložbena okna galerije Kresija v zadnjih tednih privabljajo predvsem otroške obraze, ki se čudijo nad pisanimi stvori, ki visijo s stropa ali stojijo na podstavkih. Če mlajši v njih najprej opazijo igrivost, bodo odrasli ujeli bolj strašljive tone. Te mehke skulpture, ki niso po naključju sešite iz kosov zavrženih oblačil, so NagačenciNatana Eskuja.
Čustveni vzgibi
Umetnik, ki se v svojem ustvarjanju pogosto osredotoča na postopke reciklaže, že vrsto let skrbno zbira in sortira odpadke, tako kamne kot kovinske kose, ki jih najde na poljih med sprehodom s psom, ali tekstil. »Zdelo se mi je logično, da bo blago, ko ga napolnim, pravzaprav vizualno podobno mojim slikam in kiparskim skulpturam,« pove o nagačencih, ki puščajo vtis fantastičnih, grotesknih bitij.
»Na prvi pogled delujejo ilustrativno, tu in tam prepoznaš kak obraz, a ko jih dobro pogledaš, vidiš, da so zelo abstraktni. Večina umetnosti pač deluje na čustvenih vzgibih, tudi vicev navsezadnje ne razlagamo vnaprej,« se izogne točnejši definiciji nagačencev, katerih blago je naknadno tudi poslikal in porisal. Je pa že vnaprej vedel, da si želi z njimi ustvari predvsem vizualni ambient, da bi torej rad napolnil ves galerijski prostor, ne zgolj zadnje stene. »Razmisliti sem moral o velikosti, doma so ti kosi videti večji kot v galeriji. Zaradi korone smo postavitev zgolj še malo prilagodili, da se jo da v celoti videti tudi z ulice,« pripoveduje, čeprav je te dni razstavo mogoče obiskati tudi v galeriji.
Med ekologijo in ekonomijo
»Pred nekaj leti sem bil glede praks reciklaže še optimist, utopično sem mislil, da se v glavah ljudi dogajajo premiki. A se je kmalu izkazalo, da je šlo v največji meri zgolj za trende, ne za iskanje družbenih in ekoloških rešitev,« dodaja avtor, ki se sicer ukvarja še z ilustracijo, slikarstvom in kiparstvom, pa tudi z dizajnom, njegove like pa so mnogi otroci srečali že v lutkovnem gledališču. Eno od ključnih sporočil nagačencev je namreč tudi ozaveščanje o nevzdržnih okoliščinah delovanja tekstilne industrije, kjer kot delovno silo pogosto uporabljajo otroke, ki za minimalno plačilo šivajo po več kot 12 ur naenkrat. Ker gre za prodajno razstavo, avtor 30 odstotkov od prodaje namenja otrokom iz socialno šibkih okolij; nagančenci so naprodaj v spletni trgovini Stripburgerja.
»Če bi pristopil bolj temeljito, bi moral projekt izvesti v Aziji in podpreti tamkajšnje otroke, ki šivajo naša oblačila. A mogoče se bo zaradi razstave kdo vseeno vprašal vsaj, od kod prihajajo naša oblačila in kdo jih dela? Bi lahko kupovali bolj lokalno? Boljši ko je človek za ekologijo, slabši je za ekonomijo, moralo pa bi biti ravno obrnjeno,« sklene.
