Sabina Cvilak, operna solistka in dobitnica nagrade Sama Smerkolja: »Res počnemo malenkostne stvari?«

Operna prvakinja je po študiju v Gradcu debitirala v Mozartovi Figarovi svatbi v Leobnu, širšo pozornost pa je pritegnila po debiju v Blochovi operi Macbeth na Dunajskih slavnostnih tednih. Bila je članica dunajske Državne opere, znanstvo s tenoristom Plácidom Domingom ji je prineslo angažmaje tudi v Nacionalni operi v Washingtonu in losangeleški Operi. Nedavno je debitirala kot Kitty v operi Doctor Atomic Johna Adamsa v Helsinkih in kot Miriam v novi slovenski operi Marpurgi Nine Šenk v SNG Maribor, kjer je sicer zadnja leta redno angažirana.

Absolutno živim drugače. Že prvi dan restrikcij spomladi se je začelo. Pripravljali smo se na koncert z Andreo Bocellijem v Stožicah, bila sem že oblečena za oder, ko so ga zadnji hip odpovedali. Pozneje so tako in tako odpovedali skoraj vse. Imeli smo srečo z Beethovnovo 9. simfonijo ob odprtju Ljubljana Festivala in izpeljali smo mariborsko premiero Marpurgov v oktobru. V tujini so bili vsi moji projekti odpovedani, denimo Šostakovičeva opera Lady Macbeth Mcenskega okraja v Frankfurtu, v Wiesbadnu bi morala peti Grofico Marico, odpadla je še vrsta koncertov. Marca sem bila že skorajda na letalu za Bejrut, kjer bi z dirigentom Gianluco Marcianom in tamkajšnjo filharmonijo nastopila v Beethovnovi 9. simfoniji. Organizatorji so mi rekli, naj kar pridem, da so razmere normalne, v letalski družbi pa so me opozorili, da tja še lahko letim, vrniti pa se ne bom mogla. Tudi za prihodnje leto so vsi dogovori še v zraku; nedavno sem sicer dobila ponudbo za leto 2023, v Wagnerjevi operi Tannhäuser v Tokiu.

Dovoljeno nam je delati individualno, se pravi lahko prihajamo na korepeticije, vendar ne vsak dan, po potrebi, ko se učimo novih stvari, z upoštevanjem vseh varnostnih ukrepov. Vsi smo z masko, razen ko pojem, jo lahko snamem. Na srečo imamo velike prostore za vadbo.

Januarja smo izvedli Simone Boccanegro in jeseni Marpurge. Pri Marpurgih so vaje potekale celo dokaj normalno, v času med prvo in drugo izolacijo, ko je bilo relativno zatišje. Nismo pa se veliko družili, teater je bil zaprt.

Vse je med seboj prepleteno, denimo režiser je imel relativno malo časa za postavitev, na odru je bilo treba paziti na razdalje med nastopajočimi, zato ni mogel uporabiti vsega, kar bi sicer. Zagotovo bi bila v drugačnih razmerah opera drugačna. Problem je bil tudi ta, da prej nismo mogli imeti korepeticij, dejansko smo se učili že na odru. Škoda pa je, da smo izvedli le prvo polovico opere, do glavnih tem, ki jih vsebuje istoimenski roman, še nismo prišli. Na nadaljevanje bo treba počakati menda dve leti, čeprav bi bil ravno ta čas zelo primeren za drugi del zgodbe, ki govori o kugi. Sem pa vesela, da je skladateljica Nina Šenk zaključila zelo svetlo, pozitivno. Morda smo ravno s tem razbili grdo sliko tega našega vsakdana.

Pevsko je opera napisana zelo razgibano, tudi vloge so različne, moja po dolžini ni tako obsežna, nekako so parti med solisti pravično porazdeljeni. V tehničnem smislu ni bila težavna vloga, nekaj več časa je zahteval študij sodobne partiture.

Prvič je bila z mano na odru, je bila pa prej že večkrat v teatru. Je zelo ekstrovertirana, polna energije in tokrat sem ocenila, da si jo upam potegniti zraven, da to zmore. Sama sem imela tokrat manj dela kot z neko večjo opero in sem lažje bedela nad njo. Vedno sva bili hkrati na odru. Seveda je bil to zame dodaten stres, sploh zato, ker so otroci nepredvidljivi, ampak se je dobro odrezala in zdaj ima lepo izkušnjo. Zanjo je bila to zabava, prej kot vsi mi je osvojila napeve iz opere. Pomisleke sem imela le zaradi tega, kako majhnemu otroku razložiti, zakaj so Judinji sežgali starše na grmadi. Nekaj stvari sem ji zamolčala, pozornost pa usmerjala na ljubezen, ki seveda na koncu zmaga.

Res je in bila sem zelo prijetno presenečena. Nagrade sem vesela, sploh v tem letu, ko nisem imela priložnosti nastopov. Imela sem vzpone in padce, premišljevala sem o svojem poklicu, poslanstvu. Kritike, da smo umetniki zajedalci države, so me zelo prizadele. Je res to, kar počnemo, tako malenkostno, tako nepomembno? Upam, da nas čaka svetlejša prihodnost.