Ne vem, kako je pri vas, ki ste bližje centru, a pri nas na obrobju je tako, da čakamo cepivo. Med seboj pa smo seveda razdeljeni. Na pristaše in nasprotnike cepljenja. Tisti, ki so za cepljenje, razmišljajo o kakovosti oziroma o tem, čigavo cepivo je – boljše. Kot v pripovedkah nobelovca Iva Andrića, v katerih ljudje, ki se ničesar ne sprašujejo in malo vedo, v Travniku v začetku 19. stoletja začutijo spremembe: razširila se je novica, da Francija pošilja svojega konzula k vezirju, zaradi česar se kristjani, predvsem katoličani, veselijo. Najprej se govori, potem pa se res izkaže, da bo tudi Avstrija poslala svojega konzula, kar še bolj razveseli rajo, medtem ko si pravoslavni želijo prihod ruskega konzula. Ljudstvo večinoma životari pod nespametno vladavino Alija paše, in to je še ena od zgodovinskih podobnosti z današnjim Balkanom. Pisec navaja, da so francoske čete že več let v Dalmaciji, Srbija pa se upira. Francoski konzul, pesnik pretanjenih čustev, se ne more načuditi, kako ta dežela, v kateri so ljudje razdeljeni kot nikjer, ne more sprejeti vsaj toliko civilizacije kot njeni najbližji sosedi in kako vsaka od štirih ver išče svoje življenje v Rimu, Carigradu, Meki ali Moskvi, samo tam ne, kjer se rojeva in umira.
Tako bi si del muslimanov, tisti, ki bi se cepil, nekako najbolj želel, da bi cepivo prišlo iz Turčije. In da bi ga Erdogan tako kot to počnejo romarji z živežem v ...
Prijatelj je kot vsako leto v svoji trgovini blizu sarajevske katedrale okrasil smrečico. Letos še prej kot pretekla leta: morda zato, da zlo hitreje...
