Prestopna leta so vedno nekaj posebnega in nič drugače ni bilo z letom 1960. Dogajalo se je marsikaj. Kamerun je na primer postal neodvisna država, odprli so hollywoodsko alejo slavnih, sovjetske protiletalske rakete so nad njihovim ozemljem sestrelile ameriško vohunsko letalo lockheed U-2, na jugu Čila je prišlo do potresa z močjo 9,5 stopnje po Richterjevi lestvici, kar je bil najmočnejši potres v zgodovini merjenja, in v Termoelektrarni Šoštanj so zagnali tretji blok moči 75 megavatov, s čimer je postala največja elektrarna v nekdanji Jugoslaviji.
Onkraj luže je bil to čas, v katerem so avtomobili znova opozarjali nase, saj so bili za današnje razmere oblikovani nenavadno in zasnovani tako, da na zajetni dolžinski meri ponujajo predvsem veliko udobja. Prav takšen je bil tudi jekleni ford starliner, ki je premogel dva para vrat, a v teoriji prostor za šest potnikov. Njegovo ime ni bilo naključno, saj si ga je delil z Lockheedovim potniškim letalom. Zanimivo, da je Ford od 50. let dalje pri poimenovanju avtomobilov pogosto uporabljal ime liner. Tako so nastali limuzina crestliner (1950), kabriolet sunliner (1954) in skyliner (1955), katerega jeklena streha se je v celoti zložila v prtljažnik.
Pri višji hitrosti občutek plavanja
Prvi občutek po vstopu v potniško kabino je bil prostor. Veliko prostora. Kot da bi se danes peljal v prvem razredu letala. Fordovi štirikolesniki so tedaj še najbolj spominjali na vesoljsko ladjo, pa čeprav so jih tržili kot športne avtomobile. V reklamni brošuri je bila tako fotografija starlinerja, parkiranega zraven dirkalnega motornega čolna. Njegov dolg zadek je bil sopomenka za hitrost, modno oblečeni lastnik pa je deloval kot človek, ki ceni moč. Bil je nekaj posebnega tudi zavoljo 50.000-kilometrske garancije, na sedežih in vratih sta bila vinil in plisirana tkanina iz najlona, imel je barvne preproge in električno uro. Osnovni motor je imel moč 300 konjev, ki so se na zadnja kolesa prenašali prek tristopenjskega (pol)samodejnega menjalnika. Na voljo sta bili tudi različici s 330 in 375 konji, motorju pa so trgovci v skladu z lastnikovimi željami moč lahko povečali na 401 konja. Stopnje menjalnika so bile skladne in se je motor, če si stopalko pritisnil do konca, ustrezno odzval. Najboljši pospešek je bil med 30 in 80 kilometri na uro. Za volanskim obročem pretiravanje s hitrostjo ni bilo na mestu, saj je bil 1,7 tone težek starliner v ovinkih težko vodljiv, kar je bilo tipično za velike ameriške avte tistega časa. Mehko vzmetenje se je najbolje izkazalo pri počasnejši vožnji na zahtevni podlagi, pri višji hitrost je prišlo do občutka plavanja. Kot da avto ne počne tega, kar voznik od njega zahteva. Na srečo so bile zavore učinkovite, zajeten volanski obroč pa po zaslugi pomoči serva enostavno vrtljiv. Potnike je razvajala klimatska naprava.
Prva vožnja iz porodnišnice
Osemvaljnik je bil žejen, povprečna poraba se je gibala med 16 in 23 litri, posodo za gorivo pa so namestili v zadnji del avtomobila in je bila ranljiva v primeru nesreče. Prostornine za prtljago je bilo 850 litrov. Dolžinska mera je bila zajetnih 5,33 metra, od tega medosna razdalja 3,02 metra. Starliner je v letu 1960 stal najmanj 2713 ameriških dolarjev, kar je podobno kot 23.875 danes. Med ponosnimi lastniki je tudi Terry Baker, ki je avto letnik 1960 podedoval po očetu, pred njim ga je vozil dedek. »V tem avtu sem opravil prvo vožnjo, in sicer me je oče peljal iz porodnišnice. Pozneje sem doživel marsikaj lepega, skupaj z očetom pa sva ga prenovila, da je spet tako originalen, kot je bil nekoč. Ljubim ta avto! Je poln lepih spominov,« je dejal Terry Baker. Zanimivo zgodbo ima tudi Larry Van Marter, od nekdaj zapriseženi fordovec. Ko je leta 1964 videl modro obarvanega starlinerja, se je vanj zaljubil, nato pa imel srečo, da mu ga je lastnica Irene Firestone – podarila. Osem let pozneje. Spoznala sta se tako, da je hodil z njeno nečakinjo, in ko je leta 1972 ugotovila, da avta ni več sposobna voziti, je sprejela odločitev… »Klicala me je iz bolnišnice in mi dejala, tvoj je, če ga hočeš. Rekel sem, da ga ne morem dobiti zastonj. V žepu sem imel 175 dolarjev in ji jih kasneje odštel,« se spominja Larry Van Marter, ki je avto varno spravil v garaži, saj ga ni uporabljal. Dobro desetletje pozneje se je z njim zapeljal iz garaže in zgrožen ugotovil, da se je pojavila rja, zato mu ga je profesionalec uredil do potankosti. »Prenovljenega sem dobil za božič leta 1989. Lepšega darila si ne znam predstavljati,« je še dejal. Dobro ohranjenih, prvo leto so jih izdelali 68.641 in drugo 29.669, ni veliko na trgu, njihove cene pa se gibajo vse do 65.000 dolarjev. Poznavalci vedo povedati, da je avto zaželen zaradi nenavadne oblike, močnega motorja in dobrega menjalnika. Kdor ga ima, je lahko ponosen, saj odraža čas, ko je v oblikovanju vladal optimizem.