Kot je povedal Boštjan Trstenjak, lastnik ljubljanske restavracije Cubo, so se v spomladanskem valu epidemije dokaj dobro znašli. »Ob prvem valu smo s ponudbo za s seboj trg previdno tipali, a nam je vseeno uspelo nagovoriti veliko ljudi, predvsem naših stalnih gostov. Danes lahko rečem, da smo delali dobro. Hkrati pa smo se zavedali, da prvi val, ki se je relativno hitro zaključil, ni čas resnice,« je povedal Trstenjak in dodal, da so se že takrat začeli pripravljati na drugi val, ki je prišel prej, kot so pričakovali, in še vedno traja.

Vse se je začelo v kuhinji

Ker je na začetku drugega vala tudi sam zbolel, je lahko delo ekipe, ki se je trudila ostati na trgu, spremljal le iz postelje. Kljub temu da je bil koncept že postavljen, je bilo treba novi pristop Cuba spraviti v življenje. Pripraviti je bilo treba tedenske jedilnike, izbrati primerno embalažo, izdelati fotografije in ustvariti celostno podobo za Cubo v času epidemije. »V restavraciji Cubo nikoli nismo zadovoljni s hitrimi in površnimi rešitvami ter ne iščemo bližnjic. Zavedali smo se, da moramo tudi pripravo hrane za s seboj postaviti na višjo raven. Kupec je ne sme dojemati kot nujno zlo; naša hrana za s seboj ne sme biti hitra hrana,« pravi Boštjan Trstenjak, ki je zdaj že nazaj v svojem drugem domu, poln energije in načrtov.

Vse se je seveda začelo v kuhinji. Izzivov je bilo veliko. Spomladi so za ponudbo za s seboj pripravljali najpopularnejše jedi z jedilnikov Cuba. Želeli so, da bi gostje doma lahko doživeli vsaj del tega, kar bi lahko v restavraciji, če bi bila odprta. Ko je bila restavracija popolnoma zaprta, so na spletni strani objavljali recepte in gostom dajali ideje za kulinarično ustvarjanje doma. »Zdaj smo hoteli narediti nekaj novega,« pravi Trstenjak. »Želeli smo kuhati tisto, kar sicer tudi sami kuhamo doma. Take jedi so na videz enostavnejše, a so tudi za njihovo pripravo potrebni odlične sestavine, dober kuhar, predvsem pa veliko časa. Vse to Cubo ima.«

Hrana za vsakodnevno kosilo

Novi pristop je naletel na odličen odziv. Testenine z jastogom so zamenjale polnjene paprike, namesto bifteka s tartufi je za kosilo golaž s kruhovim cmokom, namesto lososa v šampanjski omaki pa sarme. »Kakovost ni nujno povezana z dragimi surovinami,« je prepričan Trstenjak. »Kvaliteta je v odnosu do sestavin, v skrbnosti priprave, v načinu, kako hrano gostu predstaviti in postreči.« Komunikacijo s strankami je Boštjan Trstenjak zaupal prekaljenima veteranoma, s katerima Cubo sodeluje od izdaje svoje prve kuharske knjige. »Fotograf Janez Pukšič zna s svojimi fotografijami našim krožnikom vdihniti domačnost in jih hkrati povzdigniti na raven vrhunske kulinarike. Ko vidim Janezovo fotografijo, si hrano, ki je na njej, takoj zaželim,« pravi Trstenjak.

Žare Kerin, vrhunski oblikovalec, ki že več let skrbi za vizualno podobo restavracije Cubo, je poskrbel za nagovor gostov na spletni strani in družbenih omrežjih. »Strankam smo želeli sporočiti, da Cubo še vedno deluje in da so jedi, ki jih pripravlja za s seboj, odlične in hkrati cenovno dostopne. Hrana v Cubu ni le hrana za posebne priložnosti, je hrana za vsakodnevno kosilo doma, z družino,« je povedal Kerin.

K celostni podobi seveda spada tudi embalaža. Embalaža, ki jo za s seboj uporablja Cubo, je sicer lepa, a z njo še niso zadovoljni. Kot povsod hočejo tudi tu narediti presežek. Z dobavitelji se dogovarjajo o tem, kako bi izdelali biološko razgradljivo embalažo, ki bi kar najbolje ohranila kakovost jedi med prevozom domov, hkrati pa bi jed poudarila tako, kot jo izbrani krožniki poudarijo v restavraciji. »Z embalažo želimo izraziti spoštovanje do hrane, ki smo jo skuhali,« je poudaril Kerin. »Enako spoštovanje, kot ga bomo hrani izrazili mi, bo izrazil tudi kupec. To, da smo kosilo prinesli iz restavracije, ne bo več kazen za epidemijo, ampak bo kulinarični užitek, le da bo na mizi doma ali v službi.«

Upajo tudi na hitro odprtje restavracije

V restavraciji Cubo še naprej iščejo načine, kako bi se približali svojim strankam in jim ponudili kaj novega. Iščejo embalažo za večje pogrinjke, ki bi bili primerni za dostavo v pisarne, sodelujejo z dobavitelji (v sodelovanju z vinarjem Matjažem Četrtičem zdaj strankam ob malce večjih naročilih podarijo še buteljko odličnega vina), predvsem pa ustvarjajo nove recepte – za ponudbo za s seboj, pa tudi za restavracijo, ki se bo, tako upa Boštjan Trstenjak, čim prej lahko spet popolnoma odprla.

Trstenjak razmišlja tudi o prihodnosti. »Najbolj pogrešamo stik z gosti. Morda tudi zato hrane ne dostavljamo na dom. Želimo se srečati z gosti, na hitro pokramljati z njimi, jih vprašati za mnenje. Ta želja je obojestranska. Tudi gostje niso radi ves čas med štirimi stenami. Radi, pa čeprav skozi masko, imajo prijazen nasmeh, toplo besedo. Veselim se trenutka, ko se bo svet spet vrtel po starem, in prepričan sem, da bomo takrat znali bolj ceniti to, kar imamo. Pričakujem pa, da se bodo naše navade marsikje spremenile. Hrana za s seboj je gotovo ena takih stvari. Zelo verjetno je, da te ponudbe po koncu epidemije ne bomo ukinili, ampak jo bomo obdržali in še nadgradili. Na način Cuba,« konča Boštjan Trstenjak.