Jutro je bilo neprijazno hladno. Zame, ki nerad vstajam zgodaj, je bila to deseta ura dopoldne. Moral sem po opravkih. Pot me je zanesla na Miklošičevo, kjer me je pričakala kar žalostna podoba. Gospa srednjih let, na pogled brezdomka ali vsaj podobno izgubljena duša, v obupno žalostnem, čeprav očitno povsem treznem stanju, se je počasi premikala ob zidu. Kakšnih deset korakov gor in potem nazaj. Njen pogled je bil povsem izgubljen. V nikogar od mimoidočih se ni zazrla, da bi se ustavili in prispevali kakšen drobiž, čeprav je v roki imela izvod Kraljev ulice. Videti je bilo, da ji je zmanjkalo moči tudi za prosjačenje.
Nazaj grede sem jo zagledal na istem kraju, to pot z nekaj hrane. Sedela je na mrzlem kamnu in z od mraza otrdelimi in rdečimi prsti počasi nosila v usta drobtine b...
