V 93. letu starosti je v Krškem umrl učitelj in vsestranski kulturni delavec Lado Smrekar (1928–2020), vsestransko aktiven kulturni delavec, ki je zaslužen predvsem za postavitev Kostanjevice na Krki na kulturni zemljevid Slovenije.
Lado Smrekar je v intervjujih večkrat povedal, da je leta 1952, ko ga je pot zanesla v Kostanjevico, s tem prelepim krajem doživel ljubezen na prvi pogled. Tam je sprva služboval kot osnovnošolski učitelj, nato kot ravnatelj. Že kmalu po svojem prihodu je osnoval Gorjupovo galerijo, ki ima danes reprezentativno zbirko likovne umetnosti dvajsetega stoletja z več kot 300 deli slovenskih in tujih umetnikov.
Leta je 1956 je ustanovil Dolenjski kulturni festival, ki je deloval do leta 1980 in v okviru katerega se je zvrstilo več kot 700 likovnih razstav, gostovanj slovenskih profesionalnih gledališč, ljubljanske in zagrebške opere, Slovenske filharmonije, koncertov…
Leta 1958 je odprl Lamutov likovni salon, dve leti pozneje je sodeloval pri ustanovitvi znamenite kostanjeviške forme vive, mednarodnega simpozija kiparjev, ki ga je vodil do leta 1982. Lado Smrekar je koordiniral tudi obnovo kostanjeviškega samostana in v njem osnoval Galerijo Božidarja Jakca, ki velja danes za eno največjih slovenskih galerij in se ponaša s stalnimi zbirkami del Božidarja Jakca, Toneta Kralja, Jožeta Gorjupa in mnogih drugih priznanih slovenskih umetnikov.
V okviru Prosvetnega društva je kot režiser postavil na oder 26 dramskih besedil, izdal je pesniško zbirko S poti, napisal številne članke in uvode v kataloge likovnih razstav, uredil nekaj obsežnih zgodovinskih zbornikov.
Za svoje delo je prejel Žagarjevo in Valvasorjevo nagrado, red zaslug za narod s srebrno zvezdo, srebrni častni znak svobode Republike Slovenije in številna druga priznanja.
Neverjetna moč in širina duha
Leta 1996 je za svojega naslednika pri vodenju galerije prepričal Bojana Božiča, ki je nato galerijo vodil 20 let in se Smrekarja takole spominja: »Galerija je bila seveda njegova posebna ljubezen, vsa ta poznanstva z največjimi slovenskimi umetniki. Imel je neverjetno sposobnost prepričevanja ljudi o svoji viziji, predvsem pa sta bila fascinantna njegova moč in širina duha. Bil je neverjetno obveščen o vseh pomembnih zadevah in se je znal temu primerno tudi odločati. Znal se je tudi pošaliti, družbo držati pokonci, a ljudem tudi povedati, kar jim gre. Vedno je zadel žebljico na glavico. Bil je človek izjemnega srca in duha. Nanj smo res lahko ponosni.«
Kot dodaja njegov sin, umetnostni zgodovinar Andrej Smrekar, je živel poslanstvo ljudskega učitelja, ki presega šolske programe in zidove ter je posvečeno vsej skupnosti. Kostanjevico je umestil med pomembna kulturna središča, dosledno je zavračal prilagajanje kulturnih programov manj zahtevnemu občinstvu v prepričanju, da je možen resničen dvig duhovne in intelektualne ravni ljudi le z najboljšim, to je s posredovanjem vrhunskih kulturnih dosežkov. »S svojim delovanjem je utemeljil model policentričnega kulturnega razvoja, ki je od 60. let prejšnjega stoletja dalje postal temeljni koncept kulturne politike v Sloveniji,« je ob njegovi smrti med drugim zapisal Andrej Smrekar.