Glavno mesto Manila je bilo več mesecev odrezano od preostalih predelov države, zaprli so šole, trgovine, restavracije, športne objekte, ustavili so javni promet. Vojska je postavila cestne zapore. A strogi ukrepi prebivalstvu sploh niso koristili. Več kot 412.000 testiranih je bilo pozitivnih, 8000 ljudi je umrlo. Je pa v tem času še okrepil svojo moč predsednik države Rodrigo Duterte. Prav v času lockdowna je sprejel protiteroristični zakon, ki dovoljuje, da lahko ljudi zaprejo za 24 dni brez zapornega naloga in suma terorizma, policija in vojska imata dovoljenje za sledenje in prisluškovanje, na listi za pregon pa se je znašlo 649 imen, ki večinoma sploh niso povezana s terorizmom, temveč zadostuje že sum, da so simpatizerji komunistične stranke. Upor proti diktaturi se v državi, kjer je več kot četrtina prebivalstva brezposelna in številni nimajo niti za hrano, budi le počasi. Tisti, ki se vendarle upirajo, tvegajo življenje. Christina Palabay je ena od njih, 41-letna borka za človekove pravice vodi nevladno organizacijo Karapatan z 200 sodelavci in prostovoljci. Od začetka Dutertejeve vladavine so umorili že več kot ducat njenih članov. Nazadnje njeno 39-letno sodelavko in prijateljico, le teden pred tem so v njegovi hiši v Quezon Cityju zabodli borca za človekove pravice Randalla Echanisa. Od junija 2016 do junija 2020 je nasilne smrti umrlo že 318 aktivistov in borcev za človekove pravice. Christina pravi, da njena domovina znova postaja diktatura in da jo je smrt sodelavke prizadela, vendar hkrati zatrjuje, da je kljub številnim grožnjam, ki jih prejme, ne bodo odvrnili od njenega boja.