Toda začetno navdušenje je začelo kopneti, ko je bilo treba novo državo organizirati na način, da bo delovala tako politično kot ekonomsko. Tu se je začelo kaj kmalu zapletati in kazati so se začela prva razočaranja. Že prva, tako imenovana vidovdanska ustava, sprejeta junija 1921, Slovencem ni bila po meri, saj je kazala na centralistično ureditev države. Predvidevala je sicer tudi posamezne upravne enote, vendar je bil postopek njihovih razmejitev zelo težaven in dolgotrajen. Zlasti zato, ker so si Slovenci in Hrvati pred vstopom v SHS predstavljali območja svojih narodnostnih ozemelj kot celovite in nedeljive enote, kar pa za Beograd ni bilo sprejemljivo, saj bi bilo tako močnim in precej samosvojim enotam veliko težje vladati. Zato naj bi v skladu z določili omenjene ustave kraljevino razdelili na 33 samoupravnih oblasti z zelo omejenimi možnostmi odločanja, nad vsemi odločitvami vodstev teh enot pa naj bi roko držal Beograd. Poslanci slovenske SLS so nasprotovali delitvi Slovenije na predvideni ljubljansko in mariborsko oblast, veliko negodovanja je povzročala tudi razmejitev oziroma parcelacija, kot so ji rekli. Ta je bila izvedena leta 1924 in ni upoštevala narodnostne sestave prebivalstva. Mariborski oblasti je tako pripadlo Medžimurje z večinskim hrvaškim prebivalstvom, le-to je prevladovalo tudi na območju Kastava v zaledju Reke, ki je pripadlo ljubljanski oblasti, medtem ko je slovenska Bela krajina padla pod karlovško oblast.
Parcelacija Slovenije in Hrvaške
Belgrad, 12. nov. (Izv.) Danes popoldne se je vršila v notranjem ministrstvu konferenca ministra Vujičića in načelnikov tega ministrstva. Razpravljali so o načrtu glede končne izvedbe parcelacije Slovenije in Hrvatske. Načrt je bil sprejet in ga bo minister predložil na prvi seji ministrskega sveta v odobrenje. (…)
Belgrad, 12. nov. (Izv.) Danes dopoldne, ko se je zvedelo za namero vlade, sta poslanca Jugoslovanskega kluba dr. Kulovec in dr. Hohnjec obiskala notranjega ministra Vujičića, da se pri njem informirata, če so resnične vesti, da namerava vlada izvesti parcelacijo Slovenije. V imenu SLS sta odločno protestirala proti taki nameri vlade in ministru razložila načelno stališče v tej zadevi.
Slovenec, 13. novembra 1923
V imenu zakona.
Maribor, 14. novembra.
Včeraj je prišlo iz Beograda poročilo, da je minister za notranje zadeve gosp. Vujičić razpravljal z načelniki svojega ministrstva o načrtu glede razdelitve Slovenije in Hrvatske v oblasti, o likvidaciji pokrajinskih uprav v Ljubljani in Zagrebu in o končnem prevzemu poslov v oblastih s strani velikih županov. (…)
Prebivalstvo mariborske pokrajine, ki že skoraj dve leti neprestano na najrazličnejših shodih izreka svojo jasno in odločno zahtevo, da se mariborska oblast končno ustanovi, da nastopi že imenovani veliki župan svoje mesto in da se provedejo volitve v oblastno in v srezke skupščine, to prebivalstvo iskreno pozdravlja sklep ministra Vujičića, ako je ta sklep iskreno mišljen in ako ni zopet kaka »diplomatska« radikalska poteza, kakoršnih smo zadnje leto na škodo naroda in države že toliko doživeli. ( …)
Tabor, 15. novembra 1923
»Ministerijalna dekoncentracija«.
V Belgradu so izdelali nov načrt za rešitev ustavne krize, ki naj bi zadovoljil hrvatsko in slovensko opozicijo in zagovornike vidovdanske ustave. Hrvatska in Slovenija naj bi se razdelili na »oblasti« – Hrvatska na štiri, Slovenija na dve, a veliki župani naj bi ne bili direktno podrejeni ministrom, ampak posebnim »ministrskim delegacijam« v Zagrebu in v Ljubljani, ki bi bile nekak posredovalen urad med velikimi župani in med centralno vlado. Slovenija bi dobila enega takega »delegata«, Hrvatska pa več. – Kakor mora uvideti vsak pameten človek, nameravane delegacije niso nič drugega kakor nova korita. Privatnega gospodarja, ki bi nad svojega hlapca postavil kot »posredovalca« med seboj in med hlapcem še enega »ober«-hlapca in med tega in sebe še enega »ober-ober«-hlapca, bi dejali zaradi zapravljivosti pod zasluženo kuratelo. Če se pa vlada domisli na tako traparijo, se pa to imenuje »državniška modrost«.
Slovenec, 17. novembra 1923
Zadnji trumf?
Klerikalci so doslej v boju proti upravni razdelitvi Slovenije v dvoje oblasti naglašali vedno samo svoje »principijelno« stališče, da slovenski »narod« mora dobiti avtonomijo v »zedinjeni Sloveniji«. Sedaj je pa vlada na tem, da izvede določbe zakona in upravno razdelitev Slovenije. Ker vsi klerikalni avtonomistični argumenti ne drže več, so se kakor otroci zatekli k zadnjem trumfu, izkopali celo že od »Slov. Naroda« pokopano lajno o nemški nevarnosti za mariborsko oblast in akurat so nam jo servirali v petkovem »Slovencu«, povrh še garnirano z ocvirki o Schauerjevih shodih v Mariboru in po Dravski dolini, kjer da je baje baš z nemškega stališča zagovarjal delitev Slovenije. Žalostno je, če se tako mogočna stranka, kakor je SLS, ki ima absolutno večino v parlamentu in jo bo imela tudi v oblastni skupščini, zateka k tako klavernim sredstvom za obrambo svojih zadnjih avtonomističnih pozicij, ki se že podirajo. (…) Ne uganjajte komedij, gospodje, če imate slabo vest!
Tabor, 18. novembra 1923
Parcelacija se zatika
Belgrad, 21. (Izv.) Parcelacija Hrvatske in Slovenije nikakor ne napreduje, kakor bi to želeli hrvatski in slovenski centralisti, ki potom svojih somišljenikov neprestano dregajo na posamezne ministre in jim dopovedujejo, kako koristna bi taka parcelacija bila. Jako čudna parcelacija se je pač izvršila na otoku Krku, kojega en del pride pod splitsko, drugi del pa pod zagrebško oblast. Minister Vujičić vztraja na tem, da se parcelacija v tem smislu nadaljuje tudi na Hrvatskem in v Sloveniji. Na včerajšnji seji ministrskega sveta je predlagal, da mariborski veliki župan prevzame v svojo upravo tudi Medjimurje, ljubljanski veliki župan pa Kastav. S svojimi zahtevami je pa minister notranjih zadev zaenkrat pogorel.
Slovenec, 22. novembra 1923
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib