Če se vam je za trenutek zazdelo, da je kot izjemo od prepovedi zbiranja zaradi pandemije covida-19 minister Hojs navedel izogibanje tisti neprijetni situaciji, ko Slovenka pred božjim rokom rodi sina, konservativna slovenska tašča pa potem vpraša, čigav je ta otrok, je to samo zato, ker je minister Hojs to zares tudi rekel. »Poroka iz nuje,« – če ponovimo za tiste, ki bodo v prihodnosti, če bo ta sploh še obstajala, brali ta tekst – »je tista, ki se odobri, da konservativne babice čez nekaj mesecev ne bi bilo treba prepričevati, da je rojeni otrok nedonošenček.«
Kaj se namreč zgodi? Ni minilo niti mesec dni od poroke, naša ponižna in krotka Slovenka rodi sina, presrečni oče steče k svoji stari materi, da ji sporoči, da je pravkar postala babica, mrka gospa pa potem ozmerja snaho, mestno cipo, ki se je v času svetovne pandemije pred svatbo vsak petek dajala dol s tistimi kolesarji in ki bo okužila otroka in vso družino. In sin mora potem svojo staro mater prepričevati, da je mali pravzaprav nedonošenček, medicinski fenomen, prvi dojenček na svetu, ki se je rodil v petem tednu, in glej, tam v bolnišnici so že novinarji New England Journal of Medicine, The British Medical Journala in Guinnessove knjige rekordov.
Veliko resnih vprašanj se vsiljuje zaradi te odločitve slovenske vlade in obrazložitve ministra Hojsa. Prvo, kar mi pride na misel, je: kdo točno so te »konservativne slovenske babice«? Kaj se je namreč – to sem pravzaprav hotel vprašati – zgodilo s Slovenkami? Slovenske babice so nekako mojih let, moja generacija, in danes imajo od petdeset do šestdeset let. Ko smo bili v najboljših letih za razmnoževanje, tam konec osemdesetih – ko so bile torej današnje babice mlade – pa ni bilo bolj naprednih žensk, kot so bile Slovenke, tihe bolečine smrkavih Dalmatincev, ki so sanjali, da bodo poleti na plaži ali v diskoteki naleteli na Bernardo Marovt ali Savino Geršak ali Anjo Rupel ali dobro staro Ditko Haberl, pravzaprav katerokoli Slovenko med osemnajstim in oseminštiridesetim letom. »Tako mlada, pa že Slovenka,« se je takrat govorilo o naprednem in svobodomiselnem dekletu. Saj so bile Slovenke, jugoslovanske Švedinje, svetlobna leta pred nami in našimi dekleti, odprte za vse oblike sodelovanja. Pol moje generacije je osnovno šolo ljubezni končalo z mladimi samoupravljalkami iz slovenskih počitniških domov in s slovenskimi študentkami iz poletnih diskotek.
Nesrečni Davorin Kopše, na primer, je pred kratkim na Twitterju nizkotno napadel Alenko Bratušek kot »tak tip ženske, kakršno si nekoč ob treh ali štirih zjutraj lahko našel samo v diskoteki«. Kot prvo, dragi Davorin, generacija moja, da ti izkušen Dalmatinec nekaj pojasni: če je Slovenka ob štirih zjutraj sama v diskoteki, je to samo zato, ker bi rada bila sama, ali pa je že opravila delo, prežvečila nekega siromaka, ga izpljunila in ob treh zjutraj odšla na pijačo. Kot drugo, kaj pa si ti, ubogi nesrečnik, v diskoteki, polni Slovenk, počel ob štirih zjutraj? Mi tukaj poznamo Slovenke: »tak tip« moškega, ki bi v diskoteki, polni Slovenk, nedotaknjen pričakal tretjo ali četrto uro zjutraj, mora imeti resne težave.
Kaj se je torej zgodilo s to Slovenko, neusmiljeno plenilko v toplesu, ki je po dalmatinskih plažah lovila nemočne in ranljive nedorasle mlade samce, ki so se neprevidno ločili od črede, tako da jih je ob štirih zjutraj prežvečila in izpljunila? Kaj se je zgodilo tej amazonki ženskih svoboščin, boginji našega odraščanja, da je trideset, štirideset let pozneje postala katoliška starka iz mokrih sanj ministra Aleša Hojsa, čarovnica, ki bo z rožnim vencem in razpelom pretepla sina kretena zato, ker mu je mestna cipa rodila otroka pred časom, ki sta ga za to določila biologija in ljubi bog?
Za začetek, tudi njen sin, sonček mamin, se je rodil kot medicinski fenomen. Po podatkih državnega statističnega zavoda se tudi danes polovica otrok rodi izven zakona: ne torej spočne, ampak celo rodi. Tako mlade, pa že Slovenke! V vsej svobodomiselni Evropi se več otrok izven zakona rodi samo še v razuzdani Franciji. Če bi k tem statistični zavod prištel še tiste otroke, ki so se rodili prej kot devet mesecev po poroki, bi po merah in željah Hojsove konservativne babice v državni statistiki menda ostali samo še otroci obrambnega ministra Mateja Tonina. In morda sin obrambnega ministra v senci Andreja Šiška, to je treba še preveriti.
Svobodomiselne in odprte Slovenke, kot razberemo iz poročila državnega zavoda za statistiko, niso odšle nikamor. O katerih konservativnih babicah potem govori minister za notranje zadeve? In zakaj – to je drugo resno vprašanje, ki se vsiljuje iz obrazložitve ministra Hojsa – je v dramatični svetovni pandemični krizi sploh pomembno, kaj mislijo konservativne babice? Povedal vam bom, zakaj: zato, ker ni pomembno, kaj o tem mislijo babice – kajti slovenske babice so kul, mi Dalmatinci jih poznamo več kot štirideset let – ampak kaj o tem mislijo njihovi čemerni možje, zakompleksani slovenski katoliški dedki, ki so se nekoč davno ob treh ali štirih zjutraj zafrustrirani opotekali po diskoteki, medtem ko so bile Slovenke na morju. Štirideset let pozneje so se vpisali v SDS in zdaj svoje noseče hčerke, takoj ko so se vrnile z morja, sredi pandemije silijo, naj se poročijo.
Potem pa za to, saj ste razumeli, strahopetno obtožujejo naše čudovite slovenske babice.
