Slabosti običajne koalicijske vlade se po izkušnjah nekaterih držav (Švica, Nemčija) lahko močno omili z »veliko koalicijo«, kar naj bi bila tudi koalicija KUL. Če je vlada običajne koalicije pretežno levo ali desno usmerjena, pa vlado velike koalicije oblikujejo skupaj tako leve kot desne stranke, seveda le tiste, ki so demokratično usmerjene. Take vlade se s prepiri med levico in desnico ne obremenjujejo; namesto tekmovanja med njima se usklajujejo, s tem pa se ustvarja potrebno okolje, da se politika lahko ukvarja s svojim temeljnim poslanstvom, to je upravljanjem države. Projekt KUL je zato slej ko prej doslej najboljši predlog za zdravljenje osrednje težave, ki jo ima naša država, to je njeno slabo upravljanje.
Pa bo projekt KUL tudi uspel? Oglejmo si, kaj se mu glede tega obeta. Začnimo pri aktualnem predsedniku vlade. Ta nam demokracijo resno ogroža in bo seveda storil vse, kar bo le zmogel, da projekt KUL ne bi uspel. Podobno, čeprav manj opazno, bo verjetno ravnal tudi predsednik države. Na tretje mesto po politični moči je smiselno uvrstiti, čeprav gre za »strice iz ozadja«, sedanje vodstvo slovenske Cerkve. To je prepričljivo naklonjeno Janševim ambicijam po avtoritarnem vodenju države in bo skladno s to usmeritvijo »podpiralo« tudi projekt KUL.
Projekt KUL torej s podporo pomembnih nosilcev politične moči ne more računati, ni pa nujno, da mu bo to preprečilo uspeh. Ta optimizem izhaja iz prepričanja, da večina Slovencev ni naklonjena avtokraciji, si pa zelo želi, da bi se državo pošteno in učinkovito upravljalo. Ali bo ta usmeritev zaživela, je močno odvisno prav od tega, ali bo projekt KUL uspel. O njegovi usodi bodo odločali sedanji poslanci parlamenta. Opozicijski so se že opredelili, zdaj naj bi se še koalicijski. Na poslance Janševe stranke pri tem ni mogoče računati, pač pa na poslance preostalih treh strank, to so NSi, DeSUS in SMC. Da bodo poslanci strank DeSUS in SMC projekt podprli, je pričakovati, saj po svoji osnovni naravnanosti stranke niso naklonjene avtoritarnosti, ki jo uresničuje njihova sedanja koalicija. Tudi z vidika osebnih interesov poslancev teh dveh strank je očitno, da več argumentov govori v prid podpore projektu KUL kot nasprotno.
Koalicija KUL pa ne bo dovolj učinkovita, če v njej ne bo sodelovala tudi stranka NSi. Njeno vključitev v novo koalicijo pa nedvomno otežuje to, da je ne bo podprlo vodstvo Cerkve. Stranka naj bi namreč delovala po krščanskih vrednotah, Katoliška cerkev pa tem vrednotam rada dodaja še zavezo, da se nekritično sledi usmeritvam njenih vodstev. Strankini poslanci se utegnejo zato znajti v zadregi: slediti usmeritvam vodstva Cerkve in ostati v opoziciji ali se vključiti v koalicijo, v kateri naj bi skupaj s poslanci večine preostalih strank demokratično delovali v dobro državljanov. Odločitev bo gotovo lažja, če bodo pri njenem sprejemanju dali prednost zavezam do volilcev, ki si nedvomno ne želijo »orbanizacije« Slovenije, kar se nam sicer obeta.
Sedanji poslanci parlamenta imajo v povezavi s projektom KUL priložnost, da sprejmejo odločitve, ki naj bi močno pripomogle k temu, da bomo Slovenci s svojo državo v prihodnje lahko bolj zadovoljni, politika pa nas bo manj razdvajala. Večina volilcev si nedvomno želi, da bi se poslanci v tem primeru res skrbno in predvsem etično, to je pošteno, odločali.
Andrej Cetinski, Ljubljana