Ob prebiranju včerajšnjega pisma premierja Janeza Janše se je dobro zateči k rokenrolu. Zaigrati si je treba pesem Nicka Cava Pesem ladje in v verzih refrena o podiranju mostov podoživeti večno politično ljubezen predsednika vlade z njegovim madžarskim kolegom. Ko ti mostovi na račun nacionalnih interesov in ustave postajajo trdnejši, pa drugi padajo, in to s takšno hitrostjo, ki ji je težko najti par. Najprej je Janša zavozil odnose z novo prihajajočo ameriško administracijo, s katero je sam kot največji zagovornik klenih čezatlantskih odnosov gojil upe, da bo Slovenija med svojim predsedovanjem organizirala evropsko-ameriški vrh v Bruslju. Zdaj pa se je sfižil še odnos s številnimi evropskimi državami, ki krvavo čakajo na sredstva svežnja za okrevanje po pandemiji. In zaradi česa je to storil?
Diplomati na to vprašanje odgovarjajo skorajda s tistim prežvečenim mašilom, da je to vprašanje za milijon dolarjev. Odgovor težko iščejo v polju racionalnega, temv...