»Stripovski krožek in striparna, recimo. Specializirana prodajalna stripov v Ljubljani, ki deluje kot odprti atelje. Vsi so govorili, da to pri nas ne bo šlo. Jaz pa sem pač tak po karakterju, da rečem, ej, glej, jaz bom probal. In grem naredit in ljudje kar skočijo ven. Zelo sem ponosen, da je enih par zadev, za katere so ljudje rekli, da se ne dajo, no, da so kar ratale,« pravi Izar Lunaček, vodja Zavoda Stripolis, ki se od jutra do večera posveča stripu.
»Jaz sem pač že od majčkenega rad risal. In od majčkenega sem bral stripe. Mikija Mustra, Mikijev Zabavnik, vse, kar je prišlo pod roke. V osnovni šoli sem začel stripe tudi risati, jih kopirati, spenjati in deliti med ljudi,« pravi Izar Lunaček, ki je svoj prvi samostojni striparski album z naslovom Beštije izdal pred točno dvajsetimi leti.
En prijatelj, trije prijatelji, pet, sto: festival!
Poleg tega, da je stripe rad risal in bral, se je Izar Lunaček zelo rad dobival z drugimi risarji stripov, prijatelji in kolegi, s katerimi so v dolgih večernih debatah izmenjavali ideje, si kazali stripe, ki so jih ustvarjali, jih komentirali, se podpirali in drug drugemu širili obzorja.
»Pa sva se o teh druženjih med risarji stripov pogovarjala s prijateljem, ki je bil že ta mlajša generacija, navajena na so-delo, co-working, na prostore, ki so bolj odprti … In je rekel, pa dajva to javno početi! Povabiva v goste kakšnega striparja in debatirajmo! In sem rekel, odlično! Prosim!
Tako sva organizirala večere na temo stripa v Kinu Šiška, ki sva jih poimenovala Stripolis. Dogodki so bili tako dobro obiskani, da nama je Kino Šiška čez čas v okviru svoje obletnice dal ves dan, da ustvariva nekakšen program, za to so namenili celo neki budžet. Priložnost sva izkoristila za to, da narediva zasnutek manjšega festivala. Vsi stari striparji so se nama smejali, češ, mi bi tudi lahko vsemu temu, kar smo naredili, rekli festival … Pa sva rekla, hja, potem pa pridite zraven! In sva začela vabiti vse, ki so bili dejavni na striparski sceni pri nas, oni pa so prišli in se nagrmadili zraven. Nastal je Festival Tinta, ki se je iz enega dneva razširil v teden in več, ustvarja pa ga kopica akterjev,« pripoveduje Izar Lunaček.
In dodaja: »Povezovati vse akterje na področju stripa v Sloveniji je bila sploh osnovna ideja Stripolisa. Tiste bolj alternativne, tiste bolj komercialne, tiste vmes. Staro, mlado, vse. Organizacija festivala, ki se je vzpostavil kot ena od naših aktivnosti, je zelo fluidna in pestra, akterji prihajajo in odhajajo, ideje se množijo, mešajo, kdaj tudi trčijo. Letos smo Tinto delali Kino Šiška, Stripburger in Zavod Stripolis. Nekako se je vzpostavila praksa, da je festival čez teden razkropljen po različnih lokacijah po Ljubljani, v soboto pa se vrhunec zgosti v Kinu Šiška s celodnevnim sejmom, na katerem sodelujejo res vse slovenske založbe s stripi.«
Strip na spletu? Ideje!
Zavod Stripolis je v okviru festivala stripa Tinta letos že drugič podelil tudi nagrado zlatirepec za najboljšo izvirno in prevodno stripovsko izdajo. Nagrado zlatirepec za najboljšo izvirno stripovsko izdajo leta je prejel strip Črni plamen: požig Narodnega doma v Trstu avtorjev Ivana in Zorana Smiljanića, zlatirepca za najboljši prevodni strip pa Nina Bunjevac za strip Bezimena, ki je v Sloveniji izšel pri založbi Vigevageknjige.
»Res sem vesel, da je danes festival Tinta tako raznolik in da tako raste … Prvo leto je bil zgolj majhno enodnevno druženje, za katerega skoraj nihče ni vedel, letos pa je bil že skoraj videti kot 'orng' mednarodni stripovski festival,« pravi Izar Lunaček.
»Nemara je to tudi stvar zeitgeista. Strip je v porastu po vsem svetu. Tako da je vprašanje, ali smo samo zajahali duh časa, ali pa smo ta zeigeist soustvarili. Ne vem. Zdi se mi, da med ustvarjalci v Sloveniji brbota veliko idej, a da je še ogromno neizkoriščenega potenciala. Treba bo še precej delati. Predvsem pogrešam mlajše avtorje, ki so se malo razgubili med kulturo video igric in Instagramom …«
Izar Lunaček pojasni: »Za razvoj stripa je nujno mentorstvo, ki ga imamo v Sloveniji ta hip res veliko. Šepajo prostori za redno objavljanje. Ko sem sam hodil na akademijo, so časopisi redno objavljali slovenske stripe. Tudi Stripburger je bil takrat v porastu v svetovnem merilu, prodajal se je v New Yorku, dobival nagrade na mednarodnih festivalih. Vedel si, bliža se naslednji Stripburger, treba bo nekaj ustvariti, ker bo to hipoma prisotno povsod. Res si bil motiviran.
Za mladega risarja stripov je nujno, da lahko objavlja na redni, tedenski, mesečni ravni. Potrebuješ platformo. Potem je prišla ekonomska kriza in danes je situacija s tega stališča precej slaba, možnosti za objavo v dnevnem tisku je zelo malo ali nič. Tudi spletni strip, ki je bil vmes popularen, je malo izginil, zdaj se je vse preselilo na telefone, kar za stripe ni ugodno. Internet ni prijazna izkušnja za dolge stripe. Saj je v redu, lahko slajdaš slikice, a da bi bila to prijazna stripovska izkušnja … To moramo še natuhtati!« je Izar Lunaček že v naslednjem izzivu.
