Saj, dan je že zelo kratek, svoje pa doda še vreme s pogostimi meglami in nizko oblačnostjo ali pa z vremenskimi frontami, ki nam radodarno »donirajo« oblake in včasih tudi dež, da je vtis še močnejši. Na nekatere tako vreme vpliva depresivno. Morda pa nas tako vreme prepričuje, da je čas za počitek, za malo lenarjenja, za bolj »notranje« dejavnosti. Pa s tem ne mislim le na zaprte prostore, ampak bolj na to, da smo bolj aktivni v svoji notranjosti kot pa s svojimi mišicami. Konec koncev smo kot »otroci narave« najbrž del vsesplošnega življenjskega ritma, ki postaja vse bolj aktiven spomladi in se jeseni umirja, pozimi pa počiva ali celo spi. Ustvarjeni smo za dnevno svetlobo. V temnih jutrih težje vstajamo, ob šibkejši dnevni svetlobi se nam »ne da«.
Se vam zdi, da to ne gre? Res je, redki imajo tak privilegij, da bi si lahko v tem letnem času privoščili bodisi počitek bodisi bolj umirjen življenjski ritem. Smo del družbe, za katero je počitek skoraj greh, saj je treba biti poleg službe aktiven še vsaj na kakšnem drugem področju. Vedno lahko najdemo vzrok za delo. Človeštvo je hiperaktivno, posledice tega pa postajajo vse bolj očitne. Z malo ironije bi lahko rekli, da nas zdaj še narava prepričuje, naj se malo ustavimo. Narava je seveda dostikrat neusmiljena, za naše pojmovanje kruta, a učinkovita. Ne vem, ali je komu že kdaj uspelo tako ustaviti človeštvo, kot zdaj naravi z epidemijo. Se bomo znali vsaj nekoliko ustaviti sami?
Vsaka sprememba ustaljenih življenjskih navad je seveda boleča. Poleg tega nekateri nimajo nikakršne želje po tem, da bi se stvari spremenile. Nisem še slišal državnika, ki ne bi ponavljal mantre, da je treba čim prej spet preiti na »normalno stanje«. Pa čeprav nas to normalno stanje vse hitreje vodi v nenormalnost. Pogrešam vizije za spremembe. Take zdaj potrebujemo! Zato ne imejte slabe vesti, če čutite, da bi radi kakšen dan povsem »zapravili«, čeprav se mi zdi ta izraz čisto zgrešen. Če kdaj, je novembra čas za to.
