Z zadnjo etapo Vulete 2020 je padel tudi zastor nad sezono v cestnem kolesarstvu, ki je bila drugačna od preteklih. Bila pa je zelo uspešna za slovenske kolesarje in na tak način se je tudi zaključila. Primož Roglič (Jumbo-Visma) je še drugo leto zapored užival v zadnji etapi, ki je že v času dirkanja namenjena proslavljanju velike zmage najboljšega v skupnem seštevku dirke. Z velikim nasmehom se je tako podal na pot in v družbi drugega Richarda Carapaza (Ineos) in tretjega Hugha Johna Carthya (EF Pro Cycling) fotografom poziral že ob začetku etape, enako je storil tudi z vso svojo ekipo, ki je še kako zaslužena za njegov uspeh. Karavana se je nato skupaj v zmernem tempu odpravila proti Madridu, tam pa je bil nasmeh Rogliča še toliko večji, ko je tudi uradno postal veliki zmagovalec. Kot je v navadi tritedenskih dirk, je zadnja etapa prestižna tudi za sprinterje, ki si tekmovanje želijo zaključiti z zmago. Zadnji zmagovalec v sezoni 2020 je tako postal Nemec Pascal Ackermann.
Sproščeno do Madrida
Čeprav je zadnja etapa tritedenskih dirk povsem enakopravna vsem ostalim, ta velja za parado šampionov. Že ob samem začetku poteka slavnostno fotografiranje najboljših, ki se med vožnjo do končne postaje dirke v miru nastavljajo fotografom na čelu dirke. Tudi danes ni bilo nič drugače. Vzdušje v karavani je bilo pred začetkom dirke odlično. Vsi kolesarji so bili namreč zadovoljni, da so prišli do konca 75. Dirke po Španiji in hkrati tudi do konca sezone 2020, ki je bila močno zaznamovana z novim koronavirusom. Vseeno pa je organizatorjem uspelo izvesti vse največje tritedenske dirke sezone. Med kolesarji je tako teklo veliko sproščenih pogovorov, uživali so v celotnem dnevu, na poti pa jih je v krajih, ki so jih prečkali, pozdravilo tudi nekaj gledalcev.
Zadnji zmagovalec sezone 2020 je postal Ackermann
Ko so kolesarji prispeli v Madrid, se je začel tudi boj za prestižno zadnjo etapno zmago. Kolesarji so v prestolnico prispeli 30 kilometrov do cilja in nato tam opravili pet krogov. Čeprav je šlo za klasično sprintersko etapo, pa se je tudi zadnji dan našla četverica kolesarjev, ki se je podala v beg in tako poskrbela, da smo bili begu priča prav na vseh etapah letošnje Vuelte. Seveda si četverica ni mogla privoziti občutnejše prednosti, saj je bilo vse pripravljeno, da se za zmago pomerijo najboljši sprinterji. Napadalci so bili ujeti še pred vhodom v zadnji krog in nato se je začel boj za čim boljše izhodišče za zadnji sprint. V ospredju so bile ekipe Bora-Hansgrohe, Deceuninck-Quick Step in UAE Emirates, dobro je kazalo tudi ekipi Sunweba. V izjemno izenačenem sprintu pa je najbolj idealno svoj napad sprožil Pascal Ackermann (Bora Hansgrohe), ki je na zadnji dan tudi na cesti prehitel Sama Bennetta (Deceuninck-Quick Step), tretje mesto je zasedel Max Kanter (Sunweb). Primož Roglič je v cilj prišel brez zapletov in je tako tudi uradno lahko pričel s slavjem. Pred Carapazom je imel na koncu v skupnem seštevku 24 sekund prednosti, tretji Hugh John Carthy pa je na koncu dirke v Madridu za Slovencem zaostal minuto in 15 sekund.
»Uživali smo, saj smo vedeli, da moramo opraviti le še s to etapo, preden tako dirko kot tudi sezono zaključimo na tako lep način,« je po dirki dejal Roglič, ki obeh zmag v Madridu ni želel primerjati. Vsaka je terjala ogromno odrekanja, je poudaril. »Vedno pravim isto, da kadarkoli zmagaš, je lepo in še posebej zahtevno. Nemogoče je primerjati obe zmagi na Vuelti. Sem zelo zelo zadovoljen, da sem dobil dirko in na ta način sklenil sezono,« je povedal. »Obstaja še nekaj dirk, ki jih nisem osvojil, kar ostaja izziv za naslednje sezone. A zdaj bomo najprej proslavljali,« je sklenil Zasavec.
Nosilci majic
Tako kot na vsaki tritedenski dirki je tudi na letošnji Vuelti bilo več posameznih skupnih seštevkov. Izjemni slovenski šampion, ki bo še drugo leto zaporedoma sezono zaključil kot najboljši kolesar na lestvici mednarodne kolesarske zveze, ni bil najboljši zgolj v skupnem seštevku. Zavoljo izjemnih zaključkov etap in odličnih etapnih uvrstitev, kjer je štirikrat celo zmagal, je osvojil tudi zeleno majico, ki jo prejme kolesar z največ osvojenimi točkami. Belo majico za najboljšega mladega kolesarja je domov odnesel Enric Mas (Movistar), ki je bil v skupnem seštevku uvrščen na peto mesto. Pikčasto majico najboljšega hribolazca pa je prepričljivo osvojil Guillaume Martin (Cofidis), ki je na gorskih etapah blestel v begih in zbral neverjetnih 99 gorskih točk. Najbližjega zasledovalca Tima Wellensa (Lotto Soudal) je prehitel kar za 65 točk. Domača ekipa Movistar si je prislužila še eno priznanje, saj je postala najboljša ekipa letošnje Vuelte. Rogličevo ekipo Jumbo-Visma je v skupnem seštevku prehitela za 10 minut in 23 sekund, v najboljši deseterici posamezne skupne uvrstitve pa so imeli kar dva kolesarja. Poleg Masa je bil to še zimzeleni Alejandro Valverde, ki je dirko sklenil ravno na 10. mestu.
Nova izjemna sezona Rogliča
Čeprav ima sezona 2020 zanj eno črno piko, lahko nekdanji smučarski skakalec nanjo zgleda s ponosom in je lahko še kako zadovoljen.
V njej je tudi postavil številne nove mejnike slovenskega kolesarstva. Roglič je sezono začel kot najboljši kolesar na svetu in vse je bilo podrejeno enemu cilju – želel si je zmage na največji dirki v svetu kolesarstva, slovitem Tour de Franceu. Ker je bila sezona zaradi novega koronavirusa prekinjena, je tekmovalno prvič na kolo sedel šele konec junija, ko je postal državni prvak na cestni dirki. Le en teden kasneje je na državnem prvenstvu v kronometru zasedel drugo mesto, nato pa je bilo vse usmerjeno v Dirko po Franciji. Po uspešnih višinskih pripravah je prepričljivo dobil Tour de l'Ain, tudi na generalki pred francosko pentljo, na kriteriju Dauphine, mu je šlo odlično. Bil je vodilni v skupnem seštevku, nato pa se mu je zgodil neprijetni padec in je pred zadnjo etapo odstopil. Zavladala je tudi skrb, da bi mu nezgoda lahko preprečila nastop na dirki, za katero se je pripravljal vso leto. V slogu največjega šampiona se Zasavec ni predal in je bil na štartu Dirke po Franciji. V deveti etapi slovite dirke si je kot prvi Slovenec nadel rumeno majico in jo nosil vse do predzadnjega dne. Na epskem kronometru mu je prestižno zmago vzel rojak Tadej Pogačar in Roglič se je moral zadovoljiti z drugim mestom.
Kljub razočaranju pa je pokazal, da je izjemen športnik. Iskreno je čestital Pogačarju in takoj misli usmeril v nadaljevanje sezone. Že en teden po koncu Dirke po Franciji je bil na startu v Imoli, kjer je potekalo svetovno prvenstvo. Z izjemno bojevito vožnjo je prišel do šestega mesta, le malce moči pa mu je zmanjkalo do medalje. Prava odrešitev pa je prišla na klasiki Liege–Baston–Liege. Praktično v zadnjem centimetru etape je zmago odščipnil svetovnemu prvaku Julianu Alaphilippeju in se tako vrnil na zmagovite tirnice, hkrati pa postal prvi Slovenec z zmago na enem od kolesarskih spomenikov. Ker ves čas strmi k temu, da bi bil čim bolj kompleten kolesar, je bila to zagotovo ena njegovih največjih zmag, saj je s tem dokazal, da je med favoriti lahko tudi na enodnevnih dirkah. Ravno ta zmaga je bila tudi povod, da se je odločil za nastop na letošnji Vuelti, kjer je branil lansko zmago. Na izjemno zanimivi dirki je delo opravil izjemno in še drugič v Madrid prišel v rdeči majici najboljšega kolesarja dirke. Vsekakor zaključek sezone, kot se za najboljšega kolesarja spodobi.
