V svojem pisanju, ki ga je objavil tudi časnik Dnevnik in v obliki pisma Sobotna priloga časnika Delo, sporočate, da »minister širi laži«, ker tak umetniški akt interpretira kot grožnjo s smrtjo.
Spoštovani g. Rački, več kot trideset let se ukvarjam s književnostjo, med drugim sem več kot desetletje pisala tudi gledališke kritike, se ukvarjala z antično literaturo kot zibelko evropske literature in izvorno domovino pojma simbol (to symbolon), zato mi niti sodobne umetniške uprizoritvene prakse niti razumevanje simbolne govorice nikakor niso tuje. A oba se morava strinjati, da je velika razlika med govorico umetnosti z odra, v samem umetniškem aktu, kjer ta poteka na občečloveški, resnično simbolni ravni in med konkretnim dejanjem, četudi ga izvede samooklicani umetniški kolektiv. S kritiko družbe, tudi politike v umetniškem prostoru v svoji odkriti demokratični in kulturi naklonjeni drži nima niti minister niti jaz, ne nihče od drugih štirih imenovanih oseb nobenih težav, ne negativnih občutkov in odzivov. Znamo se ji nasmejati, jo sprejeti, jo reflektirati. Nekaj drugega pa je, če se polivanje stolov in miz z rdečo barvo zgodi z imeni konkretnih oseb, pred konkretno stavbo. In če se nadaljuje s pošiljanjem pisem ministru in državni sekretarki na elektronski naslov, v katerem omenjeni aktiv piše: »To ni le samoobramba, to je odpor« in se ob tem podpiše Oddelek za stopnjevanje dejavnosti. Še huje je, da pridejo naslednjo noč pred ministrovo zasebno bivališče, tako rekoč pred njegov dom zakrinkani ljudje, ki na steno ob stavbi napišejo z velikimi črkami napis ODSTOP in v črki O nalepijo ministrovo odrezano glavo.
To, morate priznati, niso več simbolna dejanja, ampak konkretni klic, apel javnosti, naj ministra in njegove sodelavce likvidirajo. Še huje je, ker se je med imeni na z rdečo barvo okrvavljenih mizah in stolih znašla uradnica ministrstva za kulturo gospa Vesna Jurca Tadel, ki že skoraj tri desetletja kot ugledna gledališka kritičarka z vso strokovno avtoriteto skrbi za gledališko dejavnost, ki jo podpira država. Iz tega lahko sklepamo, da so bile imenovane žrtve izbrane zavestno, predvsem pa glede na osebne zamere »delavk in delavcev v kulturi« in ne zaradi strokovne presoje, ki bi bil lahko edini razlog za odstop ministra in njegove ekipe. Vaše interpretacije o krvaveči kulturi ne vzdržijo dejstev, ker se v tem primeru namreč na mizah nikakor ne bi smela znajti naša imena. Kot smo v javnosti nekajkrat poudarili, letošnji proračun za kulturo izraža preference prejšnjega vodstva in vlade, ki smo ga mi skoraj v celoti zadržali in kljub večmesečnemu zaprtju kulturnih ustanov uspeli zagotoviti njihovo redno, tekoče, v letu 2020 načrtovano financiranje v celoti. Ker ministrstvo za kulturo ni nosilec interventnih sredstev v času pandemije covid, pa smo uspeli zagotoviti, da so subjekti, ki delujejo na področju kulture (samozaposleni, NVO-ji, gospodarski subjekti), doslej črpali že prek 36 milijonov evrov interventnih sredstev iz proračunov drugih ministrstev (bodisi v obliki temeljnega mesečnega dohodka, povračila plač, povračila prispevkov ...). V predlogu rebalansa pod vlado Marjana Šarca sprejetega proračuna za kulturo za leto 2021 pa smo uspeli sredstva za kulturo zvišati kar v višini dodatnih 46 milijonov evrov, kar je rekord v vsej zgodovini samostojne Slovenije. Zato je od kulture v teh časih, ko gospodarstvo ječi pod bremeni koronavirusne pandemije, ob takem dvigu sredstev nekulturno govoriti, da krvavi.
Kot umetnik veste, da je namen umetniškega dela, da nagovarja recipienta in da je skrita govorica nekega umetniškega dela to, kakšne odzive sproža v javnosti. In kakšni dopisi so se pod objavljenimi fotografijami t. i. »umetniškega performansa« znašli? Naj vam zapišem samo enega med njimi, da boste razumeli, zakaj umetniška likvidacija šestih oseb z ministrstva za kulturo kar kliče po tem, da bo nekdo fizično dvignil roko nad koga izmed nas. Takole je pisalo: »To se zgodi izdajalcem lastnega naroda. Bodte veseli, da ni nekdo res naredu "traitors death" temle. Za vse, ki ne veste, kaj to je: človeku prerežejo želodec, njegova čreva potegnejo pred njega in jih zažgejo. Če to gleda prau, drugače pa ima srečo in že prej umre.«
Res zagovarjate, da slovenskega novinarja Mira Petka, ki je bil zaradi poročanja o kriminalnih gospodarskih podzemljih strahovito pretepen pred več kot desetletjem in ima trajne zdravstvene posledice, zdaj zaradi sklicevanja na njegovo ime pred ministrstvom za kulturo pretepejo do smrti? Boste dovolili, da samo zaradi političnega nestrinjanja ubijejo uglednega profesorja zgodovine in ministra, ki je kulturi v svojem prvem mandatu zagotavljal rekordna finančna sredstva? Bo morala moja mama, ki je leta 1946 kot dvoinpolletna deklica skupaj s 4 sestricami in materjo zrla uboj očeta s strani Udbe, zdaj videti še umor svoje hčerke samo zato, ker se je ta odločila za sodelovanje z vlado Janeza Janše? Se bo res moralo zgoditi vse to, da boste kot kulturnik priznali, da nič ne dovoljuje umetniku, da simbolno ali neposredno poziva k duhovni ali fizični likvidaciji osebno poimenovanega posameznika?
Če bomo dovolili takšno govorico umetnosti, ki kliče, poziva k nasilju, bomo zavrgli dialog kot edini legitimni način delovanja demokratične družbe in ustvarili svet, ki bo probleme reševal z grožnjami in agresijo. Danes sem bila na vrsti jaz, jutri boste morda vi. Ker sem jaz enako kot vi srčno predana kulturi in umetnosti, ker sem jaz enako kot vi državljanka Slovenije, ker sem jaz enako kot vi demokratična po duši in znam in zmorem sprejemati drugačnost, a imam morebiti samo drugačen pogled na kulturo, umetnost in ustvarjalnost kot vi, ker sem enako kot vi človek, ki ima družino ...
S spoštovanjem,
dr. Ignacija Fridl Jarc
Državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo