Od druge svetovne vojne naprej – razen vietnamske vojne – nobena zunanjepolitična tema ni bistveno vplivala na izid volitev v ZDA. Dejstvo je, da so ameriški volilci razdeljeni na približno tri enako velike dele. Tretjina jih podpira in voli demokratsko stranko, tretjina jih podpira in voli republikansko stranko, tretjina pa je neopredeljena. Od nje je torej odvisen razplet ameriških predsedniških volitev. Ker za tako imenovane neopredeljene volilce ideološke teme niso bistvenega pomena in ne vplivajo na njihovo volilno odločitev, je edina pomembna tema, ki vpliva na izid volitev, stanje gospodarstva. Zato tudi velja rek, da se ameriški volilec drži za denarnico, ko na volitvah izbira predsedniškega kandidata.
Da je res tako, je pokazala analiza izidov ameriških predsedniških volitev po drugi svetovni vojni. Skupaj je bilo 18 volitev; prve so bile leta 1948, zadnje leta 2016. Desetkrat je bil predsednik predstavnik republikanske stranke, osemkrat pa predstavnik demokratov. V devetih primerih je kandidat iste stranke predsedoval dva zaporedna mandata in prav toliko je bilo primerov, ko je predsednika nasledil kandidat druge stranke. Samo enkrat v omenjenem obdobju se je zgodilo, da je kandidat iste stranke zmagal na treh zaporednih volitvah: republikanski kandidati so zmagali na volitvah leta 1980, 1984 in 1988. V omenjenem obdobju je bilo 12 recesij, kar pomeni 0,67 recesije na mandat. Šest recesij je bilo v mandatu demokratskih predsednikov, mandate republikanskih predsednikov je zaznamovalo pet recesij; letošnjo lahko pripišemo koronavirusu. V sedmih primerih je predsednik začel mandat, ko je bilo gospodarstvo v recesiji ali pa je zašlo v recesijo v treh mesecih od nastopa mandata. V šestih primerih, ko v času volitev ni bilo recesije, je predsedniški mandat nadaljeval kandidat iste stranke (po trikrat kandidat vsake stranke), štirikrat je prišlo do zamenjave strankarskega kandidata. V vseh mandatih je mediana donosov po prvem letu znašala 8,2 odstotka. Zanimivo je, da se je zamenjava stranke, ko v času volitev ni bilo recesije, zgodila v primeru, ko je pred tem vsaj dva zaporedna predsedniška mandata zasedal predsednik iste stranke. Ker se je večina zamenjav strankarskega kandidata v Beli hiši zgodila, ko je bilo gospodarstvo v recesiji, je bil temu primeren tudi donos delniškega indeksa po prvem letu mandata, ki je v povprečju znašal 9 odstotkov.
V celotnem štiriletnem mandatu ni bilo bistvenih sprememb, ko se je zamenjala stranka na čelu države. Demokratski predsedniki so imeli v povprečju boljši donos indeksa od republikanskih, pri čemer je treba poudariti, da so republikanski predsedniki v kar šestih od desetih mandatov prevzeli predsedovanje, ko je bilo gospodarstvo v recesiji. Demokratski predsedniki so imeli samo dva takšna mandata od osmih.
