Rimski govor
Govor italijanskega predsednika vlade v palači Venezia ob priliki osemletnice fašističnega pohoda v Rim spada organično v vrsto njegovih retoričnih umetnin, ki jih je poklonil Evropi v Livornu, v Firenci in v Milanu. Kakor prejšnji, se deli tudi sedanji v dva popolnoma ločena dela: enega, ki je namenjen samo italijanskim ušesom, in drugega, ki je naslovljen na zunanji svet, predvsem na države, ki imajo čast biti sosede kraljevine Italije.
Ako primerjamo med seboj vse štiri govore, ki so vsi pragramatični – če smemo verjeti fašističnemu tisku – potem bomo najprej ugotovili, da je predsednik Mussolini posvečal vedno manj pozornosti zunanjepolitičnim problemom, medtem ko so notranjepolitična vprašanja postajala deležna vedno večje nege. (…) Notranja moč fašizma in tudi vera italijanskega ljudstva v odrešilno moč fašizma, oba napravita vtis, da sta v padanju, med tem ko zunanji svet motri sedaj Mussolinijeve govore ne sicer z brezbrižnostjo, ker prihajajo od zastopnika velikega naroda, ampak z dostojno treznostjo, ki izvira iz prepričanja, da bi se Evropa znala braniti pred vsakim destruktivnim pokretom od katerekoli strani bi tudi prišel. (…)
Vso našo pozornost pa zahteva čisto nov moment v italijanski zunanji politiki, katerega je Mussolini jasno izrazil, ko je rekel, da gospodarski položaj sili Italijo v miroljubno ekspanzijo proti podunavskim pokrajinam in proti orijentu in da leži ravno v tej gospodarski nujnosti razlog za njeno politiko prijateljskih zvez z Madjarsko, Avstrijo, Bolgarijo in Turčijo, da ne štejemo Albanije, ki je po pisanju pariškega časopisa postala italijanska prefektura. Mi moramo torej v bližnji bodočnosti računati s podvojenim pritiskom Italije v smeri proti Donavi in proti Istambulu. To je dejstvo, ki mora nas Jugoslovane zdramiti in nas strniti, ker se slučajno mi nahajamo na progi italijanske ekspanzije. Mi sicer z veseljem vzamemo na znanje, da bo to »prodiranje zgolj pacifistično in se bo posluževalo pacifističnih sredstev«, vendar nas ta obljuba ne sme uspavati, dokler nimamo garancij, da tudi države, katerim Italija ponuja svoje prijateljstvo, pod pacifizmom ne razumejo isto, kot pa italijanski ministrski predsednik. A tudi Mussolinijev pacifizem nas navdaja s skrbjo, ker po njegovih lastnih besedah temelji na sovraštvu. Delaj, sovraži, molči, to je nevarno geslo. (…)
Slovenec, 29. oktobra 1930
Odmev Mussolinijevih izjav
London, 28. oktobra. M. Včerajšnji Mussolinijev govor je izzval v angleškem tisku veliko pozornost. Vsi večji listi se obširno bavijo z njim in tudi vladna lista »Daily Herald« ter »Daily Express« objavljata posebne komentarje. »Daily Herald« izraža veliko skrb zaradi Mussolinijevih izjav, o katerih pravi, da so uničile vse nade, ki so nastale v zvezi z ratifikacijo pogodbe o pomorski razorožitvi. Ni važno in nevarno to, da govori Mussolini o vojnih pripravah v Evropi, temveč to, da on zares pripravlja vojno. Nova Evropa pravi »Daily Herald« postaja vedno bolj podobna stari Evropi. Diplomatske borbe so v polnem teku. Ustvarjajo se razne antante in zveze in vojne mornarice se nahajajo v vseh lukah. Na obeh straneh skoro vsake meje so vojske v stalni pripravljenosti. Vendar pa kljub vsemu temu še ni treba obupati in smatrati vojno za neizogibno. Mir lahko ohranimo, moramo pa ojačiti svoja prizadevanja za njegovo ohranitev in voditi najresnejšo vojno proti vojnim pripravam. (…)
Pariz, 28. oktobra. M. Mussolinijev govor, ki je odkrito zahteval revizijo mirovnih pogodb, je vznemiril ves francoski tisk. Levičarski listi odločno zavračajo Mussolinijeva izvajanja in njegove zahteve po reviziji pogodb, a značilno in zanimivo je, da to pot tudi vsi desničarski listi odločno nastopajo proti Mussoliniju. »Echo de Paris«, ki je bil doslej naziranja, da je potrebno in možno prijateljstvo med Italijo in Francijo, izjavlja danes, da je izginilo poslednje upanje v tem oziru in da je otvorjen med Francijo in Italijo globok prepad. (…)
Jutro, 29. oktobra 1930
Mussolini dostojen naslednik cesarja Viljema
Pariz, 28. oktobra, n. Mussolinijev govor je odjeknil v Parizu kot bomba. Levičarski tisk je bil vedno nerazpoložen napram Italiji, toda tudi »Echo de Paris«, ki je do sedaj vedno naglašal potrebo prijateljstva in dobrih odnošajev med Francijo in Italijo, ugotavlja danes, da je sedaj prenehal obstojati zadnji dvom. Med Italijo in Francijo je nastal prepad, ki ga ne bo mogla premostiti niti diplomacija. (…) Mussolini je skušal ustrašiti Francijo, toda na koncu je moral priznati, da zna Francija ustvariti na svojih mejah obrambne položaje. Zaradi tega je hotel sedaj Mussolini še enkrat – in to pred sestankom gospodarske konference in konference za razorožitev, – pokazati Evropi, da se on noče brigati za sklepe teh konferenc, če pred tem ne bodo izpolnjene italijanske zahteve. (…)
Jugoslovan, 29. oktobra 1930
Navdušenje na Madjarskem
Budimpešta, 29. oktobra. 1. Revizionistični govor g. Mussolinija je madjarski tisk pozdravil z velikim navdušenjem. Listi konstatirajo, da je s tem govorom napravljen velik korak naproti reviziji mirovnih pogodb. Neki nacijonalistični list pravi, da ima madjarski narod samo občutek hvaležnosti, zaupanja in nade glede na ta Mussolinijev govor. Siloviti krik, ki je nastal po tem govoru v Franciji, more madjarski narod samo utrditi v čustvih prijateljstva do Italije. List se nadeja, da bodo resni državniki sprevideli, da je revizija mirovnih pogodb garancija za mir.
Jugoslovan, 30. oktobra 1930
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib