Bil je lep sončen dan. Najprej smo v gledališču poslušali pogovor z Jankom Petrovcem o knjigi Karantena. Rim. Janko je vedno odličen, mojster pisane in govorjene besede, ki nas na vsakem pogovoru mirno in osredotočeno premeri s stališči. Težko ga je presenetiti z vprašanji. Potem smo se odpravili v bar na pijačo. Sedeli smo na soncu, zavihala sem si rokave in tlačila plašč, ki ga tisti dan sploh nisem potrebovala, v premajhno torbico. Pili smo kavo, kadili, posegali po tistih znamenito dobrih prigrizkih. Lahko bi šla sedet ob morje, na sprehod po mestu, morda bi skočila v eno od slastnih trgovin z majhnimi oblikovalskimi rešitvami, kjer je vse poceni. V mislih sem begala po mestu, nakupovala, merila razdalje, kam bi bilo smiselno najprej zaviti, kako smotrno vse prehoditi, da ne bi izgubljala časa. Švicala sem po možganskih krivuljah, moj notranji gps je brnel. Toda na prvi pogled sem mirno sedela in se pogovarjala s fajn in zelo zanimivimi ljudmi. Sonce je grelo, vsi so bili ležerno klepetavi, kot se za nedeljo spodobi.
Z maskami in na razdalji. Ko sem prišla v Trst – v torbici sem imela vsa potrebna dovoljenja – so nam najprej izmerili temperaturo in potem povedali, da bo od jutri...