Dr. Neda Pagon se je rodila v prvem letu vojne, leta 1941, v šestdesetih letih je na ljubljanski filozofski fakulteti diplomirala iz sociologije in francoščine, v začetku devetdesetih let pa je tam tudi doktorirala. Kot predavateljica je bila zaposlena na fakulteti za družbene vede in na ljubljanski pedagoški akademiji, njeno raziskovalno in predavateljsko področje na številnih fakultetah pa je bila socialna zgodovina in sociologija vsakdanjega življenja.
V času družbenega in intelektualnega vrenja od konca sedemdesetih letih je napredni del sociološke skupnosti, v katero je sodila tudi Neda Pagon in ki je bil pod vplivom francoske teorije, zaznal, da je tudi v Sloveniji nastopil čas prevetritve, da je teorija pred novimi vprašanji in pričakovanji, da se spreminja tudi pogled na humanistično klasiko. V spremenjenih okoliščinah se je pokazala tudi potreba po specializiranem založništvu za humanistiko, ki ga do takrat ni bilo. Leta 1981 je tako nastala zbirka Krt, ki je izhajala predvsem iz civilnodružbenih gibanj, štiri leta kasneje pa je nastala založba Studia Humanitatis, katere gonilna sila je bila prav Neda Pagon. Prvi urednik založbe je bil dr. Jože Vogrinc, nato pa je urednikovanje prevzela Neda Pagon, vse do leta 2016, ko ga je predala Vogrincu.
Studia Humanitatis je bila na neki način otrok Nede Pagon. Ali kot je dejala v intervjuju za Delo pred leti: »To je bila vsaj delno uresničena utopija.« Od nastanka do danes je založba odigrala izjemno pomembno vlogo, saj je s svojim programom, ki sta ga kasneje vsaka po svoje dopolnjevali še založbi Krtina in cf*, sooblikovala naslednje generacije humanistov, tudi tistih, ki so nato vpeljali nove, drugačne visokošolske programe. To tako rekoč prosvetiteljsko funkcijo pa je imela tudi za celotno slovensko humanistično in znanstveno inteligenco. Svetlozeleni hrbti knjig SH so postali tako rekoč obvezni odtenek knjižnih polic vsakega doma, ki zna pogledati čez planke.
Nedo Pagon sem spoznala v tistem času, konec osemdesetih let, ko smo še vsi verjeli, da bo svet lepši in bodo vsi ljudje brali dobre knjige. Najina srečanja je vedno začela s tistim veselim, prisrčnim mahanjem z rokami in vprašanjem: »Kaj, ko bi ti za nas prevedla…? In jaz sem vedno, počaščena, rekla: »Z veseljem, ampak ne v roku enega leta!« In to najino »sodelovanje« je trajalo leta in leta, brez enega samega prevoda, ob njeni večni topli naklonjenosti in njenem neusahljivem angažmaju, ob večnih načrtih, s strastnimi izmenjavami mnenj o knjigah, ki so izšle, in o onih, ki jih še potrebujemo, pa o neznosnih rokih izdaj, ki jih je narekovalo javno financiranje…
Potem pa postoma vse bolj o stvareh, ki gredo strašno narobe, najprej vojna in nacionalizem, nato pa razprodaja javnega in uničujoči neoliberalizem, ki je celotni sektor produkcije vednosti vse bolj potiskal v kot. Če kaj, je Nedo grozljivo bolel prezir do znanja, ki sta ga vse bolj kazali tako politika kot širša družba, vsa ta nova kultura prezira do vednosti, ki je vzniknila v devetdesetih letih in je iz dneva v dan močnejša. In če kaj, jo je osupnil vulgarni kapitalizem, ki nam je začel dopovedovati, da sta humanistika in umetnost v tem krasnem novem svetu nepotrebna okraska. Predvsem pa ni mogla verjeti svojim očem, ko je videla, kako so se ljudje po optimizma polnem valu osemdesetih let ponovno vdali, kako so sprejeli vse, izgon Neslovencev, vsesplošno »prihvatizacijo«, lažnivo domoljubje, ukinjanje socialne države, demontažo komaj pridobljene demokracije, kako so se spet spremenili v pasivne jamravce, ki so aktivni upor zamenjali za bentenje pred televizorjem.
Njen vitalizem, njen borbeni duh enostavno ni mogel sprejeti te uspavanosti, te mantre, da se ne da nič spremeniti, organizirala je okrogle mize in konference, kjer se je dalo, je opozarjala na slabšanje položaja v humanistiki in v družbi. Pozivala je k ukrepanju tako ministre za kulturo kot druge odločevalce, jih prosila, naj sprevidijo, kam nas bo pripeljala zamenjava znanosti in humanistike z ideologijo. Ljudi pa, da naj se predramijo, naj se uprejo. In če zdaj, v teh naših težkih časih upora zoper vlado, pomislim na tisto njeno zahtevo po »legalizaciji pravice do imaginacije kot političnega orodja«, mi je jasno, da nam bo Neda v prihodnosti še kako manjkala.