Kako postati svetovni prvak? Nič lažjega, biti moraš najhitrejši na vseh dirkah. Kako postati večkratni prvak? Še lažje, to moraš ponoviti v več sezonah dirkanja. In kako lahko to dosežeš? Z največ zmagami v zgodovini formule 1. Tako nekako bi lahko svojo kariero opisal Lewis Hamilton. Dirkač, ki razburja tako na stezi kot zunaj nje in že s svojo pojavo, sploh pa z izjavami, vedno znova buri duhove. Je preprosto dovolj drugačen od drugih.
Ko je leta 2007 vstopil v formulo 1, je bila za njim že bogata dirkaška kariera. Že kot otrok, ki je prihajal iz skromnih razmer in se ni rodil s srebrno žlico v ustih, si je vse, kar je dosegel, priboril sam s svojim talentom. Prvi, ki je verjel vanj, je bil njegov stari oče.
Hamiltonovi predniki so se iz Granade priselili v Veliko Britanijo. In kot temnopolt fantič je moral na ta račun požreti marsikatero opazko, kar se danes kaže v njegovem aktivizmu proti rasizmu. Ker ga je izkusil na lastni koži. Prvi dirkalni gokart mu je podaril oče Anthony, potem pa sta v zdelanem avtomobilu prekrižarila Veliko Britanijo, varčevala z denarjem in si privoščila le najnujnejše ter sanjarila, da bo Lewisu nekoč uspelo. Ob takem talentu in pristopu do dirkanja drugače tudi ni moglo biti. Že kot otrok je namreč premogel tisti prepotrebni dirkaški ubijalski nagon, ki ga je skozi čas razvijal in s pridom uporabljal na tekmah.
Ko so nekoč na enem od sprejemov pri ekipi McLaren Lewisa predstavili takratnemu vodji ekipe Ronu Dennisu, in marsikdo ve, da z njim ni bilo lahko zobati češenj, je mali Hamilton nanj naredil močan vtis. Na vprašanje, kaj si želi v prihodnosti, je fantič brez obotavljanja izstrelil: »Dirkal bom za vašo ekipo v formuli 1 in z vami postal prvak.« Besede, ki so se začele uresničevati leta 2007, ko je prvič zmagal na dirki, in sicer v Kanadi. Do danes pa si je Britanec nabral šest naslovov svetovnega prvaka (in tudi sedmega mu bo letos težko odvzeti) ter nanizal rekordnih 92 zmag.
Nikoli ne sili z glavo skozi zid
Njegovi tekmeci pravijo, da ko začuti priložnost, jo zagrabi z obema rokama. In da je njegovo tveganje vedno preračunano ter nikoli ne sili z glavo skozi zid. Njegov inženir pri Mercedesu dodaja, da daje popolnoma napačen vtis. »Mnogi mislijo, da zanj delamo drugi, da mu vse prinesemo na pladnju. Da samo sede v dirkalnik in pelje, in če kaj ni dobro, krivi druge. Kako zelo se motijo! Ne vem, kdaj sem nazadnje delal s kom, ki bi bil tak garač kot Lewis. Če nam kaj ne gre od rok, zagrabi in toliko časa tuhta z nami, da pridemo do rešitve. Poleg tega hoče biti informiran o vsem, kar se dogaja z dirkalnikom in ekipo.«
Glede tega spominja na Ayrtona Senno in Michaela Schumacherja. Oba sta znala na stezi pokazati zobe, v garaži pa dolgo v večer ostajala z inženirji in mehaniki. Ko je na dirki v Nemčiji slavil 91. zmago in se tako izenačil s Schumacherjem, mu je Michaelov sin Mick, tudi sam odličen dirkač, podaril očetovo čelado iz časov dirkanja pri Mercedesu. Hamilton je le stežka zadrževal solze, prav tako je bil ganjen, ko je dobil v dar čelado Ayrtona Senne iz rok njegovega nečaka Bruna. »Ko sem kot otrok spremljal dirke, sem sanjaril, da bi rad nekoč videl in enega in drugega dirkača. In ko mi ju je uspelo prehiteti v statistiki, se mi je zdelo, da sanjam. Prej se mi je to zdelo nemogoče in neuresničljivo.«
Zdaj žanje sadove svojega dela
Mnogi bodo rekli, da je lahko postati prvak v tako tehnično premočnem dirkalniku, kot je zadnjih nekaj let Mercedesov. Res je, vendar je ta hitrost tudi rezultat dela Lewisa Hamiltona, ki je s svojim znanjem in izkušnjami znal inženirjem dati prave informacije. Zdaj pravzaprav žanje sadove svojega dela. In če želi zmagati, mora dirkač v prvi vrsti pripeljati v cilj. Znan je tudi po tem; letos je na primer edini, ki je odpeljal čisto vse predvidene kroge v sezoni.
Seveda dela tudi napake, a se iz njih uči, morda hitreje kot mnogi tekmeci. Najbolj ga podžge poraz, namesto da bi takrat popustil, ga naredi še močnejšega. Vseeno pa je tudi on le človek. V karieri je naredil že veliko napak, včasih naravnost banalnih, a je ravno zato toliko bolj zanimiv, saj je lep dokaz, da sreča spremlja hrabre. Neštetokrat mu je stala ob strani, brez nje mu ne bi uspelo doseči vseh uspehov.
Je pa, tako kot se za pravega dirkača spodobi, tudi malce vraževeren. Njegova startna številka na dirkalniku je 44, ker je z njo nekoč v kartingu postal prvak. Ne zamenja je za nič na svetu, čeprav bi imel pravico, da se v novo sezono poda s številko 1. »Že pred kartingom sem dirkal z avtomobilčki na daljinsko vodenje. Takrat se je prižgala dirkaška iskra in močno spremenila moje življenje. Če pogledam nazaj, sem prepričan, da bi bil danes brez dirkanja izgubljen,« je še prepričan Hamilton.
No, formula 1 bi bila brez njega in njegovih rekordov zagotovo zelo drugačna.
