Dva prizora iz filma bosanske režiserke Jasmile Žbanić Quo vadis Aida?, ki so ga premierno prikazali na letošnjem festivalu v Benetkah, se bosta trajno zapisala v spomin gledalcev: prvi je, ko srbske čete kljub prepovedi in razglašenemu zaščitenemu območju vstopajo v prostore tovarne akumulatorjev v Srebrenici. Tam so begunci in večina jih misli, da je tam našla rešitev. Toda Mladićeve čete gredo mimo straže nizozemskega bataljona in iščejo vojaške obveznike, ki jih bodo nekaj dni pozneje pogubili. Prizor, v katerem srbski vojaki dajejo kruh lačnim bošnjaškim beguncem, ženskam in otrokom ter veselo vzklikajo »pri Srbih ni lakote«, je bosanska Guernica. V njej je metaforična in resničnostna sila, v kateri ponovno preizprašujete vse tisto, kar ste do tedaj vedeli. Opozarja vas preprosto na to, koliko oblik in obrazov ima lahko zlo. Pripisovati temu naknadne interpretacije z obsodbo »komunističnega genocida«, kot je to v svojem tvitu letos storil slovenski premier, lahko naredi samo globoko perfiden človek.
Drugi prizor je na samem koncu filma: sem še stara šola, ne mislim, da so dobre tiste filmske kritike, ki vam povedo celo zgodbo, a tukaj se mi zdi, da to ne bo nik...
Prosil sem boga, sicer to delam zelo redko in izključno v stanju najvišje stopnje rdečega alarma, da terorističnega napada predprejšnji ponedeljek na...