Pomirjujočim, brez nepotrebnega karajočega podtona »uživajte, dokler lahko, jutri bo vse drugače«. Kar je bilo pravzaprav pričakovano, saj je bilo dovolj ozreti se po Evropi in je vsak lahko videl, da so oblasti dojele, da ljudje ne poslušajo. Da poziv »maske-medosebna razdalja-higiena rok« ne zadostuje več, da je treba poseči po palici in preprečiti okoliščine, v katerih se virus menda najbolj zabava.
Je pa seveda tudi tokrat zmanjkalo konsistentnosti. V rdečih conah, torej v pokrajinah, ki imajo v zadnjih 14 dneh več kot 140 okuženih na 100.000 prebivalcev in jih je trenutno sedem, se zapirajo gostinski lokali, ne pa tudi nakupovalni centri, kjer je koncentracija ljudi običajno precej večja. Iz Ljubljane se ne sme v v Koper, lahko pa iz Kopra delovni migranti vsak dan pridejo v Ljubljano in se vrnejo domov. Prav tako lahko iz Ljubljane mirno krenete v Trst na kavo. Očitno je oblast ocenila, da to ni njena skrb, če virus iz centra odnašate k sosedom – pač po načelu, ki velja od prvega prihoda virusa v Evropo, da naj namreč vsaka država poskrbi zase. Nikomur jasen kriterij lastništva nepremičnine je prekopirala iz poletja in ponovno izjemoma omogočila obisk vikenda. Znano je namreč, da lastniki plovil in vikendov na Hrvaškem ter lastniki vikendov v drugih občinah ne prenašajo virusa.
Na drugi strani je kar povprek usekala po starejših šolarjih, dijakih in študentih, ne glede na to, ali se šolajo v »varni« pokrajini ali »žarišču« okužb (pri čemer je v tej starostni skupini relativno malo okuženih – med v sredo pozitivnimi jih je bilo v starostni skupini od 5 do 24 let le 20 odstotkov). Tako se bomo zdaj znašli v položaju, ko bo moral dijak četrtega letnika, v letu torej, ko ga čaka matura, ta ne le zrelostni izpit, pač pa predvsem vstopnica za študij, sodelovati v eksperimentu šolanja na daljavo, da bi menda tako preprečili širjenje virusa, njegova starša pa se bosta vsak dan odpravila na delo v, hja, recimo trgovski center in bolnišnico. Če morda kdo od staršev ne dela v turizmu ali gostinstvu in bo ostal brez službe… Ob tem, kot opozarja Branimir Štrukelj, ni nihče poskrbel »za nevtralizacijo učinkov, ki jih bo imelo izobraževanje na daljavo v tistih družinah, kjer so starši bodisi slabo izobraženi in ne morejo toliko pomagati otrokom kot tisti, ki so izobraženi, bodisi imajo slabe materialne pogoje«. Marsikaj lahko pripišemo takšnemu ukrepu, racionalnosti zagotovo ne.
Zato je verjetno na mestu vprašanje: katere drugačne ukrepe bi danes lahko sprejemala (katerakoli) vlada, če bi maja, ko so s preleti letal praznovali »zmago nad epidemijo« (ki se je premagana in ponižana tiho priplazila nazaj), načrtovala krepitev bolnišničnih zmogljivosti in zdravstvenega osebja ter množično testiranje? Kako drugače bi se danes odzivala Evropa, če bi takrat pokazala vsaj kanček vizionarstva ali pa bi se vsaj nekaj malega naučila iz stihijskega zapiranja meja ter komolčkanja za zaščitna sredstva? Morda, ampak res samo morda, bi se naučili živeti z virusom: s spoštovanjem do njegove moči, a brez strahu, da bo svet zaradi njega padel s tečajev.
Nekaj je na koncu povsem jasno: ko nas bo kot družbo izpljunilo na drugi strani koronskega lijaka, bo to precej drugačna družba. Manj svobodna. Bolj upogljiva pod pritiski oblasti. Bolj prestrašena. V času vse bolj avtokratskih voditeljev, vse večjih karikatur demokracije je odpovedovanje vse več svobodam tlakovanje izjemne poti v pekel. Ker svobodo vam lahko oblast vzame v trenutku, s tleskom prstov, kot je storila po 11. septembru 2001. Takrat smo del svobode posodili za varnost, a je nismo nikoli dobili nazaj. Pojavljale so se vedno nove grožnje – od povsem konkretnih do imaginarnih, od terorizma do kulturnega marksizma – in vedno večji kos svobode je zamenjavala varnost. Obilje demokracije je začelo veljati za liberalno mehkužnost, ki da bo prinesla moralni in fizični propad zahodne civilizacije, zato jo je začela zamenjavati »neliberalna demokracija«. A kot pove tudi Paul Lendvai v intervjuju v tokratnem Objektivu, je to nesmisel – kot če bi bil papež ateist. »Demokracija je lahko samo liberalna, ne morete imeti demokracije brez svobode.« Seveda lahko omejitev gibanja, združevanja, posedanja, druženja, protestiranja… oblast zlahka utemelji kot strategijo boja proti pandemiji. In nas niti ne prosi, temveč od nas zahteva, da se odpovemo še večjemu kosu svobode, vse v imenu boja proti epidemiji.
A ukrepi niso namenjeni boju proti epidemiji. Zdravila nimamo, z epidemiološkimi ukrepi epidemije ne moremo odpraviti in virus bo ostal med nami: to so dejstva. Ukrepi so namenjeni zaščiti zdravstvenega sistema. Svobodi, pri čemer ne mislim svobode, da z zavračanjem nošenja maske morebiti ogrožamo druge, se torej ne odpovedujemo, da bi izbojevali boj z virusom – tega lahko dobita samo farmacija in medicina – svobodi se odpovedujemo za zaščito sistema. Manj ko bomo imeli svobode, bolj bo sistem varen. To pa zveni nekam znano, kajne?
