Po uvodnem Antigona – kako si upamo! v režiji Janija Severja, ki s Slavojem Žižkom problematizira in išče sledi tragiške junakinje v današnji Evropi, sta bila v naslednjih večerih prikazana filma, ki jima je skupno dokumentiranje slovenske zgodovine, le da eden pokaže, kaj je ta – natančneje slovenska filmska zgodovina – pridobila, drugi pa tragične izgube in travmatične rane nacionalne zgodovine. To sta filma Ivan Bolle – Volk samotarMatjaža Žbontarja in PožigMajde Širca.
Kdo je Ivan Bolle?
Žbontarjev film predstavlja filmarja Ivana Bolleta (1907–2003), zaradi katerega bi bilo treba neko poglavje zgodovine slovenskega filma na novo napisati: namreč poglavje o desetletju 1930–1940, v katerem sta po zaslugi alpinistov nastala prva slovenska celovečerna filma (V kraljestvu Zlatoroga, 1931, in Triglavske strmine, 1932), sicer pa je za edinega dejavnega filmarja veljal Metod Badjura. Toda oba celovečerca kot vsi Badjurovi filmi so bili nemi, medtem ko je Ivan Bolle eksperimentiral z zvokom že v svojih filmskih žurnalih ali tednikih, njegov polurni igrani film Lavina (1935) pa je prvi slovenski zvočni film, ki je poleg glasbe vseboval tudi govorni del in druge zvoke, ki jih je posnel na gramofonsko ploščo in jo nato hkrati s filmom predvajal na projekciji. Sodeč po prikazanih odlomkih iz njegovih filmov Bolle morda ni bil najboljši scenarist (rad je posnemal tedaj zelo popularne Fanckove »berg« filme z Leni Riefenstahl), zato pa je bil vsestranski mojster, režiser, snemalec, igralec, scenograf in mojster za trike.
V Lavini gre za snežni plaz, ki ga je Bolle sestavil iz že obstoječih posnetkov plazov in – kot sta demonstrirala Jan Bučar, ki igra Bolleta, in Maša Medved, ki igra njegovo prijateljico – kupa moke, ki se začne podirati, če vanj pihneš. Še učinkovitejši je trik z modelom vzpenjače z dvema kabinama, uporabljen v Vzpenjači (1935); ta model demonstrirata Bolle in njegov prijatelj Marjan Foerster (upodobi ga Rok Vihar), prvi slovenski profesionalni filmar, šolan v Berlinu, ki je z Rudijem Omoto predstavljal jedro Emona filma, a je tako kot ta po vojni »utonil v pozabo«.
Preden je začel snemati igrane filme, je Bolle dokumentiral razne dogodke v Ljubljani in okolici (postavitev ljubljanske tržnice, železniško in letalsko nesrečo, razne parade), prav imenitni pa so posnetki cirkuških točk na ljubljanskem velesejmu.
Matjaž Žbontar je Bolletovo filmsko zapuščino odkril v starinarnici Carniola-Antica, a je imel z njo še precej dela: Bolletove filme, posnete na 9,5-milimetrski trak s perforacijo na sredi, je bilo treba presneti in digitalizirati. Njegov film je edinstven portret filmskega amaterja, ki je bil to v še kako dobesednem pomenu, saj je vse pri filmu opravil sam, in ker je bila njegova ljubezen do filma pred vsako drugo, a tudi – kot izvemo od njegovega očeta (Gojmir Lešnjak) – slepa do politične realnosti italijanske okupacije, ki jo je »upošteval« le toliko, da je svoje filme skril.
Požig
Film Požig Majde Širca pa je film prav o tem – o italijanskem fašizmu, ki se je, kot pove Boris Pahor, izkazal s požigom slovenskega Narodnega doma v Trstu že leta 1920. To je izvrsten dokumentarec, ki s slikovnim gradivom in komentarji zgodovinarjev izčrpno obdela vso »zadevo«: od gradnje Narodnega doma po Fabianijevi arhitekturni zasnovi, njegove multifunkcionalnosti in pomena za slovenski živelj v Trstu do požiga, ki so ga – kot je videti v arhivskih posnetkih – izvedli fašistični skvadristi pod zaščito policije in vojske. A se pri tem ne ustavi, prej nasprotno, požig Narodnega doma je samo uvod v dokumentirano pripoved o 23-letnem fašističnem zatiranju na Primorskem (v tržaški Rižarni je doseglo vrhunec z esesovskim krvnikom slovenskega rodu Odilom Globočnikom), a prav tako o načinih odpora, od Kraljevih subverzivnih cerkvenih poslikav do tigrovcev, ustreljenih v Bazovici. Kjer pa je tudi fojba, domnevno polna italijanskih kosti (a je zapečatena, tako da se jih ne da prešteti), ki je v Salvinijevem govoru zrasla v simbol jugokomunističnega genocida nad Italijani. Boruta Pahorja, ki se je skupaj z italijanskim predsednikom prav tako poklonil bazoviški fojbi, v filmu ni; namesto njega vidimo bana Natlačena.
