Znanstveniki avstralske agencije CSIRO so z robotskimi podmornicami vzorce iskali 3000 metrov pod morsko površino in kakšnih 380 kilometrov od obale zvezne države Južna Avstralija. Odkrili so 25-krat več mikroplastike kot v predhodnih globokomorskih raziskavah. Raziskovalci so glede na gostoto plastike, najdene v globokem morju, in velikost oceana ocenili, koliko mikroplastike se pravzaprav nahaja na morskem dnu širom sveta.
Nova raziskava daje prvi takšen vpogled v svetovnem merilu. Avstralski znanstveniki ocenjujejo, da je na morskem dnu med 9,25 in 15,78 milijona ton mikroplastike. To pomeni, da je pod gladino več kot dvakrat toliko plastike kot na površini in da celo največji oceani niso imuni na plastično onesnaženje. »Naša raziskava je potrdila, da so oceani dejansko nekakšna korita oziroma požiralniki mikroplastike. Presenečeni smo bili, na kako odročnih delih smo našli plastične delce,« je razsežnost onesnaženja komentirala soavtorica raziskave dr. Denise Hardesty. Za boljšo predstavo so pri New York Times preračunali, da je na morskem dnu toliko mikroplastike, kot če bi na vsakih 30 centimetrov obale vseh kontinentov razen Antarktike odvrgli od 18 do 24 plastičnih vrečk. »Problem je dobesedno vseprisoten in se samo povečuje,« opozarja dr. Hardesty.
Potrošništvo in problem recikliranja
Vsenavzočnost problema gre seveda z roko v roki z vsenavzočnostjo potrošništva. Plastične nosilce bremen porabljamo za vse od prenašanja živil do pobiranja pasjih iztrebkov. Najbolj problematične so tiste namenjene enkratni uporabi. Zatakne se, ko svoje odslužijo. Bolje rečeno, zatakne se pri tem, kje pristanejo, ko jih več ne potrebujemo. Leta 1997 je pomorščak Charles Moore odkril tako imenovani veliki pacifiški otok smeti. Koščki plastičnih odpadkov se vrtinčijo pod površjem vode in se razgrajujejo s pomočjo ultravijoličnih žarkov, kar pomeni, da se sredi Tihega oceana že desetletja kuha plastična juha. Koščki, ki nastajajo ob delnem razgrajevanju, so škodljivi za številne ekosisteme, tavajoče številne živali zamenjajo za hrano, v velikem ciklu pa se znajdejo tudi v prehranjevalni verigi ljudi. Vsakič, ko se usedemo za mizo, je torej zelo verjetno na našem krožniku tudi mikroplastika.
Strokovnjaki so izračunali, da vsak človek, ki živi v Evropski uniji, vsako leto porabi 500 vrečk, Evropa pa na letni ravni proizvede 26 milijonov ton plastičnih odpadkov, od česar se jih ponovno uporabi manj kot 30-odstotkov. Velik delež teh odpadkov za povrh roma v tretje države, kjer veljajo drugačni okoljevarstveni standardi. Zanemariti ne gre niti stroškov recikliranja. Letno se za sežig na svetovni ravni porabi 3,5 milijard sodov kurilnega olja. Vsak milijon ton plastike manj bi prevedeno v ogljični odtis pomenil, kot da bi s cest umaknili milijon avtomobilov.
Epidemija koronavirusa je medtem ob potrebi po večji higieni plastični odtis še povečala in okrepila plastični sektor, ki je po podatkih EU leta 2015 zaposloval 1,5 milijona ljudi in ustvaril za 340 milijard evrov prometa. Problem poglablja dejstvo, da se tudi danes kar 95 odstotkov plastične embalaže zavrže hitro po prvi uporabi, kar na letni ravni pomeni izgubljenih 70–105 milijard evrov. »Vrečko naredijo v petih sekundah, uporabljamo jo 5 minut, 500 let pa traja, da se v celoti razgradi«, je pred leti začarani plastični krog pomenljivo orisal evropski parlament. Vrečke pa, kot vidimo v rezultatih nove študije, zatem ko so ostale brez lastnikov, pogosto pristanejo v vodotokih, na obalah, na površju in v še večji meri na dnu oceanov. Evropski parlament in članice unije so decembra 2017 dogovorili pravilo, po katerem morajo deležniki do leta 2030 dosegati 55-odstotno recikliranje plastične embalaže, sami pa lahko pomagamo tako, da se izogibamo plastični embalaži za enkratno uporabo, se dosledno držimo ločevanja in recikliranja, sodelujemo pri lokalnih čistilnih akcijah ter podpiramo okoljevarstvene organizacije.
