Turisti hitro dobijo občutek, da na hribčku nad Ptujem gradijo predvsem na prijaznosti. Pa naj gre za tiste, ki samo obiščejo mesto, ali za tiste, ki pokusijo, kar pri Grabarju pripravijo v kuhinji. Morda bi na začetku omenili prijazne cene. Noč v urejeni sobi s pogledom na staro mesto z gradom stane zgolj 55 evrov, v kar je vključen tudi res bogat zajtrk. Prav tako je bogat pethodni meni, ki s pozdravom iz kuhinje stane poštenih 45 evrov, podobno je z vinsko ponudbo, pri kateri prevladujejo lokalna imena od Ptuja do Haloz in Jeruzalema z več kot ugodnimi cenami. Med njimi je tudi izvrstna Kobalova klasična penina iz rumenega muškata, ki jo natočijo za dobrodošlico.
Kljub povezanosti z domačim okoljem pri Grabarju ne poudarjajo stare pesmi o tem, kako je vse domače, lokalno in avtohtono. Če je treba, se zatečejo tudi na morje, a za začetek so vseeno pozdravili po ptujsko: z grižljajem kruhovega čipsa s kumino, piščančjo pašteto, skuto in domačo klobaso ter nastrgano redkvico. Intenzivna in okusna jed, ki bi lahko v prihodnosti brez težav napredovala v predjed.
Gospodarica je na mizo prinesla sveže narezano pogačo oziroma fokačo s paradižnikom, ki jo, kot posebej poudarijo, pečejo z moko iz mlina Korošec, nato je prispel še Kupljenov sauvignon Loona 2017. To izvrstno vino se je najprej spogledalo z brancinovim karpačem, ki so ga osvežili s hrustljavo zeleno solato, vloženimi cvetovi čemaža, redkvico in gelom rdeče paprike, za hrustljavost pa so poskrbele drobtine maslenega kruha.
Zelo povezani, poudarjeno sveži okusi so bili zgolj uvod v neobičajno, a presenetljivo okusno, zelo intenzivno juho iz pečenega paradižnika, ki jo nalijejo na paradižnikov konfit, domač 16 let staran balzamični kis, olive in domač jogurt. Če ste navajeni na generične paradižnikove juhe, ki spominjajo na kečap, boste pri Grabarju presenečeni. In nič drugače ne bo, če se boste lotili njokov iz pečenega krompirja, ki jih polijejo z bogatim ragujem jurčkov in obogatijo z rezino lokalnega kravjega sira. Testenine, ki lahko tekmujejo z najboljšimi.
Nato smo se vrnili k ribam, tokrat sladkovodnim. V hiši so sicer redno postrvi, a tokrat so v kuhinjo ravno dobili smuča, zato smo ubogali nasvet in na krožniku dobili masleni file s hrustljavo zeliščno skorjico. Zanimivo, podložijo ga z narezanim govejim jezikom in gomoljno zeleno, iz istega gomolja je tudi pire, vse skupaj pa obliva ribja omaka s peteršiljevim oljem.
Glavna mesna jed v gostilni nad Ptujem sta bili dve veliki, sočni in mehki rožnati rezini telečjega hrbta, ki so jima priložili špinačo z gorčičnimi semeni, ter umetelno narezan in zapečen krompir. Morda bi na Primorskem našli kaj intenzivnejšega, a Koglova neverjetno pitna zvrst modrega pinota in širaza Magna Domenica Ruber, natočena v najboljše Riedlove kozarce za bogata rdeča vina, je bila spremljava, ki bi jo lahko brez težav ponovili. Tako kot fige, kuhane v portovcu, s peno maskarponeja in limonovim biskvitom s timijanom, ki smo jo zalili z zelo sladkim sosedovim likerjem iz modre frankinje.
Kaj pa ob koncu, ko je naše najstarejše mesto že v temi? Imajo pol ducata konjakov, nekaj rumov in viskijev, toda Gregorinčič ima najboljšo viljamovko in, mogoče vam bo všeč, zanimiv vinjak. Piten in ne tako vaniljast, kot je recimo vipavska konkurenca, se prileže s koščkom prave temne čokolade.
