Podjetnost je ena ključnih kompetenc 21. stoletja, na osnovi katere so mladi za delodajalce bolj zaposljivi in učinkoviti. Podjetnost ni več izbira, temveč nuja.
Za kaj pravzaprav gre, ko govorimo o podjetnosti?Podjetnost je kompetenca za življenje. Podjeten posameznik zna zaznavati priložnosti v okolju in razvijati ideje ter jih uresničevati v praksi. Ko si podjeten, znaš prepoznati svoje talente in pozitivne lastnosti, predvsem pa znaš lastno znanje predstaviti in uporabiti, pogumno in učinkovito vstopaš na trg dela ali vodiš svojo kariero. V šolskem prostoru govorimo o razvijanju osebnostne naravnanosti v učinkovito akcijo, inovativnost in ustvarjalnost, sprejemanje tveganja ter sposobnost načrtovanja in vodenja projektov za dosego ciljev. Pri razvoju vseživljenjske kompetence podjetnosti gre tudi za spodbujanje družbene odgovornosti, saj z njeno pomočjo pozitivno vračamo družbi. Mlade namreč opolnomočimo za etično in odgovorno ravnanje, da se zavedajo, da živijo v družbi, ki ima določena pravila in vrednote.
Ko pogledamo v prakso, se od prvega razreda naprej od nas pričakuje, da znamo suvereno nastopati, da znamo oceniti, v čem smo dobri in kaj nam ne gre. Ko pa smo to začeli spraševati učitelje, smo ugotovili, da znamo zelo hitro našteti, kaj nam ne gre, v čem smo dobri, pa ne. Težko je to prenašati na otroke, ki v prvi triadi še ne potrebujejo spodbude, a starejši kot so, bolj sledijo in izgubljajo samozavest, predvsem samoiniciativnost.
Zakaj?Ko smo na ministrstvu raziskovali to področje, smo ugotovili, da je tudi naša slovenska kultura drugačna. Ni zaželeno, da se izpostavljamo, v čem smo dobri. Zato smo razmišljali, kako to spremeniti v šolskem prostoru. Če želimo zadostiti potrebam razvoja in hitro spreminjajočih se potreb na trgu dela, moramo spremeniti način razmišljanja in kulturo šole, pa tudi naše družbe. Ne samo mlade, predvsem učitelje in ravnatelje moramo opremiti z drugačnimi kompetencami, spremeniti je treba način razmišljanja in poučevanja, kulturo in organizacijo. Dejstvo je, da podjetnost potrebuje vsak, ne le tisti, ki ga to zanima, ali tisti, ki želi biti podjetnik. Če v šolskem sistemu podjetnosti ne bi spodbujali in razvijali, je trg dela prvi, ki jo od mladih pričakuje. Ne le hitro rastoča podjetja gazele, temveč vsi pričakujejo, da zna posameznik učinkovito predstaviti in uporabiti svoje znanje, da se zna predstaviti, da je samoiniciativen ter da se dobro znajde v času in prostoru.
Podjetnost je zdaj že nekaj časa del šolskega sistema. Kakšni so rezultati?Rezultati so dobri, saj je vedno več mladih, učiteljev in ravnateljev že naredilo velik napredek. 15 kompetenc podjetnosti umeščamo v šolski prostor prečno na različne načine s krovnimi projekti, spodbujanjem dobrih praks in osveščanjem. S prvim Festivalom podjetnosti smo predstavili dobre prakse, ki jih imamo na terenu in smo jih že razvili. Projekta Vrata odpiram sam in YouthStart sta postavila temelje. Zdaj imamo 120 šol v projektu Pogum in 90 odstotkov gimnazij v projektu Podvig, ki skupaj z različnimi deležniki iz gospodarstva, znanosti in sociale razvijajo modele spodbujanja podjetnosti. Ne pričakujemo, da jih bomo v enem letu popolnoma opremili za podjetnost in spremenili kulturo. Zavedamo se, da je to dolgoročni proces. Čez eno leto bomo videli, kaj smo s tema projektoma naredili: kje se je zgodil premik in kje so še priložnosti. Ustanovili smo Nacionalni strateški svet za podjetnost, v katerega smo vključili tako šolnike kot vse, ki se na najrazličnejše načine ukvarjajo s spodbujanjem podjetnosti v družbi, od gospodarstva do medijev, ki krojijo javno mnenje. Samo vsi skupaj lahko naredimo premik v načinu razmišljanja o tem, kaj smo in kam želimo priti.
Kako so spremembe sprejeli učitelji?Zelo različno in na začetku z veliko upora. Pred seboj imam primer profesorja fizike, ki je na usposabljanje s področja pozitivne psihologije prišel zelo nezadovoljen s seboj in svojim delom. Skozi proces spodbujanja podjetnosti smo ga usmerili, naj pri podajanju izhaja najprej iz poznavanja dijakov, šele nato naj gre na snov. V razredu je imel odličnega nogometaša, ki je imel pri fiziki slabe ocene. Učitelj ga je opazoval med tekmo in ga spoznal v čisto drugačni vlogi. Odločil se je, da bo vsebino fizike prilagodil temu, kar mlade zanima: povezal jo je z nogometom in drugimi športi. Vse je navdušil, prej manj uspešen dijak-nogometaš pa je dobil odlično oceno. A tak način prilagajanja vsebine in poučevanja pri učiteljih vzbuja strah. Potrebujejo samozavest, da obrnejo način poučevanja, ker se jim zdi da na tak način spustijo vajeti. Ob tovrstnem poučevanju je izjemno pomembno odlično poznavanje strokovnega področja. Učitelji imajo veliko odgovornost. A na tak način matematika ni več le teorija, temveč matematika, ki jo bomo znali uporabljati v življenju.
Kako pa na podjetnost gledajo mladi?Ena zgodba mi je še posebej nastavila ogledalo. Na eni od gimnazij smo dijakom dali nalogo, naj v sklopu projekta YouthStart pišejo dnevnik o tem, kaj jih zanima in kaj ne, kaj bi radi počeli in kaj ne, v čem so bili dobri in v čem ne. Šlo je za dnevnik samozavedanja, samoevalvacije in samoučinkovitosti. Odlična dijakinja je izpostavila, da je bila ta naloga zanjo od vseh najbolj nesmiselna in da že ve, kaj bo študirala, saj bo tako ugodila staršem. Prepričana je bila, da ta vprašanja niso pomembna. Ugotovili smo, da tako misli kar veliko gimnazijcev. Vedeli so, kako priti do dobrih ocen: dovolj je bilo, da so se učili in sledili temu, kar jim je ponujal šolski sistem. A če ne izhajamo iz sebe, je to slaba popotnica za življenje, tukaj se dotikamo karierne orientacije. Tudi na tem področju delamo premike.