Ponos. Domala vsak avtomobilski proizvajalec lahko v hipu postreže s čim, na kar je v zadnjem obdobju upravičeno ponosen. Seveda je tudi marsikaj takšnega, kar bi nekateri najraje pozabili, a pozitivnih stvari je in jih je bilo zagotovo bistveno več. Pri čemer sta bistveni, da so avtomobili vedno bolj varni in vedno manj »umazani«. Ponosna na dosežke v zadnjih dveh desetletjih je zagotovo lahko tudi znamka Dacia. Odkar je leta 1999 prešla pod lastništvo Renaulta, se je namreč povsem otresla negativnega prizvoka in je postala velika prodajna uspešnica celo na tako zahtevnih trgih, kot je nemški. Izredno ponosna je denimo na izdelek, kot je zadnja generacija športnega terenca dusterja, v katerem človek niti za hip ne pomisli, da sedi v nizkocenovnem avtomobilu, četudi je v bistvu še vedno prav to. Ker letos mineva 15 let, odkar je znamka predstavila prvi avto, ki je bil plod sodelovanja z Renaultom (model logan), so pri Dacii ponosni tudi na to. V ta namen so svoje avtomobile opremili s posebno serijo opreme proud (ponos), sami pa smo pred kratkim preizkusili tako opremljenega sandera stepway.
Ta je zagotovo še en avtomobil, na katerega je Dacia lahko bila ponosna, ne bi pa mogli reči, da je povsem odkrito lahko še vedno. Takole, malce sramežljivo, mogoče, zagotovo ima avto še vedno kakšnega svojega aduta, a pod mnenje, da se lahko enakovredno postavi po robu konkurenci, se ne bi podpisali. Tudi za skromnejšimi predstavniki malih avtomobilov namreč caplja domala na vseh področjih, česar se nenazadnje zavedajo tudi sami, saj bo že zelo kmalu na ceste zapeljala nova generacija sandera. In če bo ta šla po poti dusterja, se upravičeno veselimo odličnega avtomobila. Testni primerek pa je bil torej še predstavnik druge generacije, ki je na cestah od leta 2012.
In če začnemo v pozitivnem duhu – odlika tega avtomobila je, da pri dolžini vsega 4,09 metra ponuja presenetljivo veliko prostora za celotno družino ali pač štiri potnike, ki bodo imeli ob 320-litrskem prtljažniku tudi prtljago kam pospraviti. Prav tako hvalimo robustnost in to, da je v različici stepway sandero posebnež, ki se izkaže z vožnjo na makadamskih, luknjastih cestah, kjer pride prav oddaljenost od tal 17,3 centimetra (4 centimetrr več kot pri običajnem sanderu). Tudi upravljanje nastavitev je dokaj enostavno, čeprav zaslon na dotik, ki ga nemara niti ne bi pričakovali, ni najbolj odziven.
Tak ni niti 1,5-litrski dizelski motor s 70 kilovati (95 konji), ki po ravnem sicer še zadostuje za mirno vožnjo, v klanec ga zmanjka zelo hitro, kakšne težje preizkušnje, kot je bil naš izlet na Vršič, pa so zanj že zelo zahtevna naloga. Prav tako je, sploh ob slabši zatesnjenosti potniške kabine, v njej zelo slišen, je pa res, da s porabo 5,6 litra dizelskega goriva na 100 kilometrov ni pretirano potraten. Voznika bodo zmotili tudi obilica trde plastike, malo uporabnih odlagalnih prostorov in sedež, ki ne daje nikakršnega oprijema, kar še posebej pride do izraza pri ovinkih, v katerih je tudi nagibanja karoserije veliko. Pri čemer je precej trd in neodziven tudi volanski mehanizem, v tem smislu pa ne navduši niti prestavna ročica.
Da, če seštejemo dejstvi, da je bil sandero v prvi vrsti mišljen kot nizkocenovna alternativa in da je ob tem že precej v letih, je jasno, da je konkurenca v tem trenutku spredaj. Za nameček pa testnež niti ni pretirano poceni. Z omenjeno opremo pride namreč stane 14.300 evrov, a ta z izjemo navigacijskega sistema in zadnjih parkirnih senzorjev ter dekorativnih elementov ne prinese kaj bistvenega ali naprednega. Še vedno so namreč doplačljive malenkosti, kot je električni pomik stekel zadaj, naslon za roke…
