Ob vnovičnem začetku je Zaratustro oživil Daniel Harding, angleški čudežni deček, ki se je že v poznih najstniških letih uril v vlogi asistenta Simona Rattla in Claudia Abbada, pri enaindvajsetih kot dotlej najmlajši stopil pred Berlinske filharmonike, na tretjem gostovanju pri nas pa je prvič vodil tudi enega izmed ljubljanskih orkestrov. Harding je dirigent, ki ne želi in mu ni treba z glasbo prepričevati navzven. Orkester odpira s tem, da ga priduši. Ne gre za oksimoron – z dinamično varčnostjo mu omogoči, da izrazi vsako njegovo elegantno kretnjo ter razprostre svojo zvočno zgradbo, tako da verjamem, da ni šlo zgolj za priložnostni kompromis.
Po slavnem uvodu v Straussovo simfonično pesnitev je s stišanimi godali in upočasnjenim tempom začel jasno nakazovati vstope znotraj kontrapunktičnih odsekov, s tem pa orkester pritegnil k natančnemu sledenju njegovim gibom, ki so postopoma tkali s filozofsko idejo podčrtano glasbo. Skozi skladbo je izrazitost fraziranja nenehno rasla in od orkestra zahtevala vse več gibke odzivnosti. V Plesni pesmi se je natančnost v gostem prepletu glasov že nekoliko porazgubila, v sklepnem stavku pa smo se znova zatopili v ganljivo godalsko igro z začetka.
Uvertura v Wagnerjevega Parsifala terja drugačno vrsto pozornosti. Harding ji je dodal skorajda mistično noto z dolgimi predihi (ob vstopih so trobila in pihala nekajkrat ritmično in intonančno zanihala), počasnim napredovanjem ter zoženim razponom stopnjevanj, skrbnost za podrobnosti pa se je kazala v vznikanju drobnih in valovitih dinamičnih vzgibov. Slednji so zaznamovali tudi Debussyjevo Morje, v katerem je razgrinjal partituro z občutljivim prelivanjem posameznih formalnih enot. Orkester je po vstopu z zadržanim taktiranjem znova miril, nato pa so poteze postajale vedno bolj intenzivne in hipne. Oživljeni impresionizem (pri nas ga nismo vajeni) je svoj davek jemal pri uravnoteženosti orkestrskega zvoka; pravo iskro skladateljeve orkestracije smo slišali v občutljivejših mirnih trenutkih.
Daniel Harding je eno bolj zvenečih imen, ki je v zadnjih letih stalo pred katerim od slovenskih orkestrov. Vsakič je zanimivo in navdihujoče slišati, do kod in do česa lahko orkester spodbudi vešča taktirka. Opazno razvneti glasbeniki so ob vsaki maestrovi vrnitvi na oder podkrepili razredčen, a zato nič manj navdušen sklepni aplavz avditorija. Uvod Samih mogočnih skladb je bil nazoren prikaz, kaj filharmoniki zmorejo in kje lahko še napredujejo, hkrati pa dokaz, kako pomembna je v tem procesu tudi izbira dirigenta.