Uroš Jurišič, najboljši Slovenec v mešanih borilnih veščinah (MMA): Ne bojim se poškodb, le poraza

V kletko se vračam po skoraj dveh letih, saj so me pestile poškodbe, ki so mi preprečile borbe. Občutki so fenomenalni in komaj čakam, da spet stopim vanjo. Res sem srečen, da mi telo dovoljuje, da lahko to počnem. Za dvoboj z Gahadzo, ki ima 18 zmag in pet porazov (Jurišič med amaterji 12-0, med profesionalci 10-0, op. p.), sem se pripravljal v Liverpoolu, kjer je bil moj glavni trener John Gillies, ki je treniral tudi Darrena Tilla iz UFC. S pripravami sem bil zelo zadovoljen.

Tisto v osnovni šoli ni bilo prav resno in ni bilo to, kar sem si želel. Poudarek je bil na katah in polaganju pasov, učenju tehnik, za katere ne vem, kako uporabne so v pravi borbi. Edini del, ki mi je bil res všeč, so bili »sparingi«, a jih ni bilo veliko. V srednji šoli pa sem se srečal z MMA, ki me je popolnoma prevzel. Na športni gimnaziji Šiška so mi šli na roko, da sem lahko treniral tudi med urami športne vzgoje. Univerzitetno izobražena starša sta mi govorila, da moram na fakulteto. To sem naredil, a po svoje. Doma sem rekel, da grem na predavanja na fakulteto, šel pa sem na trening. Da nisem prehitro prišel domov in da ne bi posumila, sem se vozil z avtobusom po Ljubljani ali se dobil s kakšnim prijateljem. Ko sem imel prve borbe, sem jima rekel, da grem tja le kot gledalec, nisem pa povedal, da se bom boril. Nista podpirala mojega ukvarjanja s tem športom, jima je pa postalo čudno, ko sem začel domov prinašati pokale in kolajne. Potem sem jima le povedal resnico.

Končal sem gimnazijo Šiška, nato sem se vpisal na fakulteto za varnostne vede in diplomiral. Odločil sem se še za magisterij, končal prvi letnik, vendar nato odnehal, ker nisem mogel več usklajevati športa in študija.

Ob osmih imam prvi trening s poudarkom na telesni pripravi, dolg uro in pol, nato pojem zajtrk. Naslednji trening (kickbox) je od 10.30 do poldneva, potem grem domov in počivam kakšno uro, večinoma z mobitelom in dejavnostmi na družbenih omrežjih. Nato pojem kosilo, spim uro ali dve. Naslednji trening je od 18. ure do 19.45, po njem grem na večerjo in spat. Za druge stvari poleg regeneracije skoraj ni časa.

Na Floridi sem imel prometno nesrečo, v kateri jo je precej skupila moja glava. Dvakrat sem bil v bolnišnici, toda zdravniki so sklenili, da se ne smem boriti. Že v bolnišnici sem dobil obvestilo, da mi bodo odvzeli šampionski pas, kar se mi je s strani Titana FC zdelo nepošteno. Oddelati bi moral še dve borbi, vendar sem si hudo izpahnil ramo in sledila je težka operacija. Po takšni poškodbi se športnik vrne najhitreje po enem letu, a sem bil že po šestih mesecih na Floridi. Želel sem se čim prej vrniti, zato sem takoj začel s pripravami, ampak potem se je zgodila nesreča in smo morali odpovedati.

Titan FC je med desetimi najboljšimi organizacijami v ZDA, KSW je najmočnejša v Evropi. Pri takšnih organizacijah podpišeš pogodbo za štiri borbe, vmes pa se ne smeš boriti v nobeni drugi. Toda Titan FC to dovoljuje: če bi dobil ponudbo iz UFC, bi lahko šel. Ko so mi Poljaki ponudili pogodbo, je v njej pisalo, da ob osvojitvi šampionskega pasu sploh ne morem zapustiti KSW. A moj menedžer je izposloval pogodbo, da lahko tudi ob pasu zapustim KSW. Denarna plat dveletne pogodbe, ki predvideva štiri borbe, je zato malce slabša, a mi je morebiten odhod iz KSW pomembnejši, ker si želim priti v UFC.

Dogovor je bil tak, da v KSW opravim eno borbo pred borbo za šampionski pas. A ker mi KSW ni mogel omogočiti plačila po pogodbi in čimprejšnjega nastopa, ker jim je korona zagodla s prepovedjo gledalcev, ki prinašajo denar, so mi dovolili opraviti eno borbo za drugo organizacijo, Bellator. Tako bom imel dve ogrevalni borbi pred spopadom s Hrvatom Robertom Soldićem za pas v KSW.

Spoštujem njegove uspehe, značajsko pa mi ni všeč. Ima pas, toda v KSW poskrbijo, da dobi tekmece, ki mu ga ne morejo vzeti. Pred leti mi je regijska organizacija FFC ponudila borbo z njim in sem jo sprejel, čeprav sem imel poškodovano roko. Vmes je imel Soldić še eno borbo, po kateri je javil, da je poškodovan in da se ne more boriti z mano. Kmalu zatem je izjavil, da ne ve, zakaj bi se sploh boril z mano in da nisem v njegovem kakovostnem rangu, čeprav se je pozneje boril z borci, ki so na lestvici »velterašev« precej nižje od mene. Njegov odziv se mi je zdel grd, kar sem javno povedal in napisal, potem se je začelo dopisovanje na družbenih omrežjih. Doslej mu je že več organizacij ponudilo borbo z mano, a je vse zavrnil. Zdaj, ko sva oba v KSW, se temu ne bo mogel izogniti. Vem, da sem boljši, in to bom dokazal v kletki.

UFC je kot liga NBA v košarki in vsi si želimo priti vanj. Je edini, ki ima resno dopinško kontrolo. V preteklosti je veliko borcev goljufalo kontrolo, v zadnjih letih jih je precej padlo na testu. Ima tudi edini uradno objavljeno lestvico najboljših 15 borcev v vsaki kategoriji. Na vrhu je nosilec šampionskega pasu, UFC pa določi glavne izzivalce na osnovi števila zmag, imena tekmeca, atraktivnosti borbe, števila gledalcev… Izzivalci se glede na to menjavajo na lestvici, vsi pa si želijo borbe s šampionom.

Na instagramu imam 11.000 sledilcev, na facebooku okoli 6000, na osebnem profilu še dovoljenih 5000. Trudim se biti dejaven: snemam treninge in posnetke objavljam, prav tako hrano, ki mi jo pripravlja dekle, borbe, regeneracijo, masaže… Sponzorji? Na družbenih omrežjih dobim le manjše za manjše zneske. Ker nimamo svoje nacionalne organizacije, formalnopravno nisem upravičen do statusa športnika in državne službe.

Potrebna bodo leta, da bodo ljudje le dojeli, da nastopajo športniki in da ne gre za klasično nasilje, ampak za športno nasilje v mejah določenih pravil – kot v vseh drugih športih. Ne gre za barbarstvo, kajti v MMA moraš obvladati več borilnih veščin, ne gre za nenadzorovano udarjanje, ampak moraš imeti taktiko in strategijo, »fajtersko inteligenco«. Poškodbe? Statistično gledano jih ni več kot v drugih športih. V boksu je več hudih poškodb in smrti. Poškodb glave, ki so v boksu najbolj usodne, v MMA skorajda ni. V boksu si tekmeca stojita nasproti v ringu in se udarjata predvsem v glavo. Ko sta v klinču, ju sodnik za trenutek ali dva loči, potem se spet udarjata. Dvoboj lahko začasno prekinejo tudi stokrat, v MMA le enkrat. Ko je borba enkrat prekinjena, je to tudi njen konec.

Ne bojim se poškodb, le poraza. Moja glava je takrat v takšnem stanju, da ne pomisli na poškodbo in strah. Pred borbo čutim malo treme, čustva in adrenalin so na vrhuncu, razmišljam le o tem, kaj vse sem moral dati skozi v življenju, čemu se moram odrekati, kaj tvegati in žrtvovati. In si rečem: Uroš, ni teorije, da izgubiš. Raje kot izgubim, umrem v kletki. Po operaciji kolkov se dve leti in pol nisem boril, a sem razmišljal, kakšna bo prva borba po vrnitvi, ali bodo bolečine takšne, da se ne bom mogel boriti do konca. Vendar sem si rekel: če bo treba, bom tako dolgo tekal po kletki, da bodo bolečine minile, in bom potem spet napadel tekmeca.

To jemljem v zakup, a se ne obremenjujem, ker uživam v tem, kar počnem. Upam, da bom imel čim manj posledic. Če pogledam svoje zdravniške izvide, slabo kaže za prihodnost mojih sklepov in drugih delov telesa. Vseeno športa ne doživljam kot nekaj, kar bi škodovalo zdravju. V preteklosti sem imel več poškodb, zdaj jih imam manj zaradi fizioterapij, regeneracije, prehrane… Vsak dan sem dejaven, se gibam, zdravo jem. In to je bolj zdravo kot osemurno sedenje v pisarni v službi z nezdravo prehrano in brez gibanja.