Besedilo Matjaža Zupančiča, enega najplodovitejših sodobnih slovenskih dramatikov in gledaliških ustvarjalcev sploh, si za izhodišče jemlje ideologijo nacizma ter človeško telo, vsebino drame pa splete iz mešanice zgodovinskih in domišljijskih sestavin.
Nova rasa je tako črna satira, ki govori o dveh neuspešnih umetnikih, Adolfu Hitlerju in Viktorju Karlsteinu, ki se jima v mladih letih ne uspe vpisati na študij slikarstva, veliko kasneje – ko prvi postane vodja države ter ideolog skrajnih pogledov, drugi pa znanstvenik – pa svoje »umetniške« vzgibe usmerita v stvarjenje dveh umetnih bitij, moškega in ženske, ki naj bi bila začetnika nove, močnejše človeške rase – za kar pa potrebujeta tudi primerne telesne dele »čistega« arijskega porekla…
Satira, ki meri na sodobnost
»Današnji čas je mogoče upodabljati na različne načine, tudi prek oziranja v preteklost, ki se umika v zgodovino, celo pozabo, vendar ponuja pomembna sporočila za trenutek, ki ga živimo,« razmišlja ravnatelj Drame Igor Samobor. »Zupančič s svojo satiro zareže v tematiko nestrpnosti do drugačnih, ki je danes zelo prisotna, pandemija pa jo je le še okrepila. Secira torej nacionalizem in ksenofobijo v nekem zgodovinskem kontekstu, a pri tem meri predvsem na sodobnost.«
Matjaž Zupančič je začel dramo Nova rasa pisati že leta 2008, dokončal pa jo je deset let pozneje. »Eden od sprožilcev za pisanje tega besedila je bila misel Adolfa Hitlerja, da umetniki, ki slikajo tisto, kar ne obstaja, spadajo v zapor – tisti, ki slikajo to, kar vidijo, pa v bolnišnico,« se spominja. »Zanimalo me je, kako s satirično obravnavo nacistične ideologije prešiti dve temi, zamisel o čisti rasi in pojem izrojene umetnosti, te znane nacistične psovke, s katero so sramotili modernistično umetnost.«
Kot pravi, si je tako pri pisanju besedila kakor pozneje pri režiji predstave pustil precej ustvarjalne svobode. »Poigravali smo se z elementi grozljivke, politične satire, pa tudi kabareta in črne komedije.« Posebnost besedila je tudi, da je bilo napisano z mislijo na peterico igralcev, ki bodo nastopili v predstavi – to so Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković.
Premislek širjenja nasilja
Dramaturginja predstave Darja Dominkuš bistvo igre vidi v analizi simptomov fašizma, nacizma, mehanizmov izključevanja ter državnega nasilja, tako idejnega kot fizičnega, ki se širi v vse pore družbe.
»Zupančič se v svojih dramah vselej odziva na svet okoli nas, tokrat to stori skozi preplet zgodovinskih dejstev ter fiktivne zgodbe, v katerem prvič pri njem nastopi tudi realna zgodovinska osebnost. V njej pokaže, kaj se zgodi, ko postane sovražni govor nekaj normalnega in ko spoštljivega odnosa do soljudi ni več mogoče tako zlahka priklicati nazaj – v tem pogledu je ta igra tudi malo tragična, čeprav gre v prvi vrsti za satiro.«
Omenila je še dilemo, ali je pravzaprav sploh primerno, da se takšno temačno poglavje zgodovine, kakor sta nacizem in holokavst, obravnava s humorjem – s katero so se soočili že mnogi umetniki, od Chaplina naprej; ugotavlja pa, da je mogoče tudi skozi humor ohranjati zavezanost resnici.
»Ravno s pomočjo včasih že kar srhljivega črnega humorja Zupančič korenito razgalja vso absurdno logiko sovražnega govora,« je dodala.
