Trije prvošolčki so sedeli na blazini in radovedno sledili navodilom učiteljice, medtem ko je v ozadju za mizo sedel drugošolec in ob pomoči druge učiteljice reševal naloge. Štirje malčki, vsak svet zase. Kot vsak otrok. Pa vendar je ta razred na osnovni šoli Globoko v brežiški občini nekoliko drugačen. Je prvi dislocirani oddelek Zavoda za gluhe in naglušne zunaj večjih centrov za šolanje otrok z motnjami avtističnega spektra. Otroci gredo skozi šolski program, ki je popolnoma enak rednemu, le način, kako se ga izvaja, je prilagojen njim.
Ker je bil tovrstni program doslej na voljo le v Ljubljani, Mariboru in Portorožu, gre za pomembno pridobitev za posavske malčke z diagnosticirano avtistično motnjo in njihove starše, saj se bodo tako lahko otroci šolali v domačem okolju. Pred tem je bila edina možnost šolanje v enem od treh omenjenih centrov ali pa so bili malčki vključeni v redni program, pri čemer so bili upravičeni do spremljevalca.
V razredu največ pet otrok
Toda, kot pripoveduje Jerneja Šavrič, mama štiriletnega Erika z diagnozo avtizma, avtistični otroci v večjih šolah in večjih razredih z običajnim, neprilagojenim programom težko funkcionirajo. Posledično so moteči tudi za sošolce. Zato so inkluzivni oddelki majhni, do največ pet otrok, prilagojena jim je tudi oprema učilnice ter seveda sam učni proces.
Prav Šavričeva je ena od pobudnic, da je Posavje dobilo prvi tovrstni oddelek. »Pobudo je pred tremi leti pravzaprav dala ravnateljica OŠ Mihajla Rostoharja, šole za otroke s posebnimi potrebami iz Krškega, ko je v vrtčevski razvojni skupini v Brežicah videla mojega sina in dejala, da dejansko nimajo programa, primernega zanj, in da bi bilo dobro dati pobudo na ministrstvo. Ko sem se obrnila na ministrstvo, so bili zelo zainteresirani, da bi tak oddelek odprli v Posavju, vendar bi se vanj morali vpisati vsaj trije otroci in seveda bi morali najti tudi šolo, ki bi bila pripravljena gostiti tak oddelek, sam pouk pa bi izvajal Zavod za gluhe in naglušne,« pripoveduje Šavričeva.
Želeli popolno inkluzijo
Povezala se je z občino ter posavskimi društvi, ki se ukvarjajo z avtizmom, pripravili so tudi okroglo mizo, kjer se je pokazalo, da je tak oddelek v Posavju res potreben. Ministrstvo je nato na pogovor z Zavodom za gluhe in naglušne pozvalo osnovne šole po Sloveniji, ki bi bile pripravljene gostiti dislocirani oddelek.
Kot pojasnjuje svetovalna delavka Danijela Radjen, je bila globoška ena od osmih šol, ki so se odzvale vabilu. »Takrat smo imeli v vrtcu dva otroka z avtizmom in sem ves čas iskala možnosti, kako pomagati tem otrokom pri nadaljnjem šolanju. No, bili smo izbrani in kljub prostorski stiski našli tudi učilnico. Prav takrat je potekala sanacija šole in smo s pomočjo občine preuredili določene prostore. Želeli smo res popolno inkluzijo in ne neki prostor, ločen od drugih otrok. Zdaj nam manjka le še nekaj pripomočkov za tako imenovano senzorno sobo, kjer se otrok lahko umiri, pri čemer učni proces ni moten.« Otroci z avtističnimi motnjami so namreč lahko zelo občutljivi za zvok, otip, vonj in vrsto drugih dražljajev iz okolja. Zato potrebujejo tudi temu primerno opremo in pripomočke.
»Naša šola je svet v malem«
Kot pravi Radjenova, imajo kljub majhnosti – njihov devetletko obiskuje 117 otrok – pester nabor učencev. »Vedno pravim, da je naša šola svet v malem. Izjemno pomembno pa je, da drug drugega sprejemamo.« Vsi, ki delajo v inkluzivnem oddelku, so (vsaj v določenem deležu) zaposleni prek Zavoda za gluhe in naglušne.
»Ko se pogovarjam s starši teh malčkov, so zelo zadovoljni. Otroci radi pridejo v šolo, čeprav se šele spoznavajo med sabo,« pravi Šavričeva. »Zelo pomembno je, da je šola majhna, prijetna. In tudi če tega oddelka ne bi bilo, bi Erika kljub temu vpisala v globoško šolo ter zaprosila za spremljevalca.«