Začnimo z morebitnimi dobrimi novicami. Po optimističnem scenariju bodo regulatorji do konca tega leta odobrili vsaj dve glavni cepivi prve generacije proti covidu-19. Po zaslugi velike vladne regulatorne in finančne podpore se bosta ti dve cepivi lahko začeli proizvajati še pred koncem kliničnih raziskav na ljudeh. Če predpostavimo, da bosta učinkoviti, potem to pomeni, da bodo imela biotehnološka podjetja do konca leta na razpolago okoli 200 milijonov odmerkov in pripravljena bodo na proizvodnjo več milijard odmerkov. Njihova distribucija bo obsežna naloga, deloma tudi zato, ker bo treba prepričati javnost, da je cepivo varno in neškodljivo, čeprav so ga izdelali po hitrem postopku.
Z nekaj sreče bi bilo mogoče v bogatih državah vse ljudi, ki bi to želeli, cepiti do konca leta 2021. Na Kitajskem bo do takrat praktično cepljen že vsak. To bo dve leti pozneje veljalo za večji del prebivalcev planeta, tudi v razvijajočih se državah in v državah v razvoju.
Ta scenarij vzbuja zaupanje, toda njegova uresničitev še zdaleč ni zagotovljena. Glede koronavirusa bi lahko odkrili, da je veliko bolj odporen in trdovraten, kot mislimo, cepiva prve generacije pa bi bila lahko učinkovita samo kratek čas ali bi lahko imela nepričakovane hujše stranske učinke.
Celo v tem primeru bi izboljšani protokol testiranja, bolj učinkovito zdravljenje virusa in bolj striktno upoštevanje pravil preventivnega vedenja s strani ljudi, pa tudi politikov (upajmo), vodili do postopne normalizacije gospodarskih razmer. Treba se je spomniti, da je strašna pandemija španske gripe v letih 1918–1920, ki je ubila vsaj 50 milijonov ljudi po svetu – mnogi so umrli v drugem valu, kakršnega se bojimo danes pri koronavirusu – na koncu oslabela in povsem izginila, ne da bi obstajalo cepivo.
V bolj pesimističnem scenariju bi lahko nastopile druge krize – dramatično zaostrovanje trgovinskega spora med ZDA in Kitajsko, kibernetski teroristični napad, naravna katastrofa, povezana s podnebnimi spremembami, ali pa hud potres na velikem naseljenem območju – preden se ta konča. A tudi optimistični scenarij ne pomeni nujno, da se bodo prihodki hitro vrnili na raven s konca leta 2019. Morda bo potrebnih vrsto let, da bo gospodarska ekspanzija po pandemiji in veliki recesiji – če bo do te ekspanzije sploh prišlo – dosegla raven, ki je v opredelitvi pojma gospodarsko okrevanje (vrnitev k izhodiščnemu prihodku na prebivalca).
Pandemija je res razkrila ogromen problem neenakosti v visoko razvitih državah, a veliko bolj je zdaj prizadela revne države. Številne razvijajoče se države in države v razvoju se bodo najbrž morale še vrsto let spoprijemati s covidom-19 in soočene so z realno možnostjo izgubljenega desetletja, kar zadeva gospodarski razvoj. Ne nazadnje ima zelo malo držav take možnosti za zagotavljanje finančne podpore iz proračuna za tiste v hudih težavah, kot to velja za ZDA, EU in Japonsko. V državah z nizkimi prihodki bo podaljšana recesija verjetno vodila k epidemiji dolžniških in inflacijskih kriz.
A kriza zaradi covida-19 bi lahko pustila globoke rane in trajne brazgotine tudi v visoko razvitih državah. Podjetja bi bila lahko bolj zadržana pri investiranju in zaposlovanju zaradi bojazni pred novo krizo javnega zdravstva in pojavom nove pandemije, da ne omenjamo velike politične nestabilnosti, ki jo je kriza okrepila.
Čeprav bi lahko v visoko razvitih gospodarstvih sprva kratkoročno prišlo do povečane potrošnje na raven pred krizo, pa bodo najbrž potrošniki dolgoročno bolj težili k večjemu varčevanju. V zelo zanimivem prispevku na nedavnem letnem simpoziju Jacksona Hola so Julian Kozlowski, Laura Veldkamp in Venky Venkateswaran argumentirali, da bodo dolgoročni kumulativni stroški pandemije za ameriško gospodarstvo za nekajkrat večji od kratkoročnih stroškov, ki jih je povzročila, zlasti zaradi močnih občutkov nelagodja in negotovosti, ki se ju javnost še dolgo ne bo otresla.
Njihova analiza, o kateri sem razpravljal na simpoziju, je posebej prepričljiva, ko govori o potrošnikih. Vsaka oseba, katere eden od staršev ali starih staršev je živel v času velike depresije v 30. letih 20. stoletja, ve, da je ta huda izkušnja za vedno zaznamovala njihovo vedenje.
Poleg svojih neposrednih učinkov na investiranje in brezposelnost bo covid-19 na dolgi rok prinesel tudi stroške produktivnosti. Ko se bo pandemija končala, bo generacija otrok, še posebej tistih iz gospodinjstev z nižjimi prihodki, dejansko izgubila leto šolanja. Mladi odrasli, ki imajo težave pri iskanju prve zaposlitve na še vedno nedelujočem trgu delovne sile, bodo v prihodnosti gotovo zaslužili manj, kot bi, če ne bi bilo pandemije.
Vendar ni vse negativno. Čeprav je pandemija v številnih mestih povzročila, da je vrednost nepremičnin strmoglavila, pa bi lahko vodila k velikemu valu novih gradenj in investicij v predmestjih, pa tudi v majhnih in srednje velikih mestih, ki že dolgo nazadujejo. Podjetja, ki niso bila naklonjena delu na daljavo, zdaj priznavajo njegovo korist in prednosti. Pandemija bi lahko tudi spodbudila oblasti, da omogočijo vsem dostop do širokopasovnega interneta in da otrokom iz manj privilegiranih družin olajšajo dostop do osebnega računalnika.
Svetovno gospodarstvo je zdaj na razpotju. Najpomembnejša naloga oblasti je, da poskušajo zmanjšati veliko negotovost množic, ki ne poneha, in da še naprej pomagajo najbolj prizadetim posameznikom in najbolj prizadetim gospodarskim sektorjem. Toda negotovost, ki jo povzroča covid-19, bo najbrž imela posledice za svetovno gospodarstvo še dolgo za tem, ko bo najhuje za nami.
Kenneth Rogoff je profesor ekonomije na Harvardu in leta 2011 dobitnik Deutsche Bank Prize za ekonomijo financ, v letih 2001–2003 je bil glavni ekonomist Mednarodnega denarnega sklada.
