Raziskava Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani med delodajalci in zaposlenimi je še v zgodnji fazi. »Za zdaj rezultati kažejo, da večina podjetij zaznava zaostrene poslovne razmere in pričakuje, da bodo posledice krize občutila vsaj še 18 mesecev. Poleg padca povpraševanja dobra polovica podjetij pričakuje najmanj majhno zmanjšanje števila zaposlenih in tudi upad investicij. Različne ukrepe države za pomoč podjetjem so večinoma uporabili in jih ocenjujejo kot koristne, a hkrati opozarjajo na zapletenost izvedbe in papirologijo,« poudarja dr. Nada Zupan, redna profesorica na katedri za menedžment in organizacijo na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Njeni raziskovalni področji sta v zadnjih letih predvsem strateški menedžment človeških virov in menedžment talentov, je tudi soavtorica omenjene raziskave, skupaj z dr Tjašo Redek, dr. Polono Domadenik in dr. Matjažem Komanom, Ekonomska fakulteta, akademski partnerjem osrednjega dogodka kadrovske stroke.
Nižanja plač menda ne bo
Med ukrepi za obvladovanje stroškov dela sta do konca leta 2021 najbolj verjetna zmanjšanje usposabljanj in ugodnosti za zaposlene ter prekinitev drugih oblik dela (na primer zunanji izvajalci, pogodbe za določen čas). Precej manj pa razmišljajo o zniževanju plač, skrajševanju delovnega časa in odpuščanju. »O izkoriščanju stroškovnih ugodnosti, ki so povezane z delom od doma, razmišlja zgolj tretjina podjetij, predvsem o nižjih stroških prevoza na delo in službenih potovanj.«
Na epidemijo so se podjetja odzvala s pričakovanimi ukrepi, približno tri četrtine tudi z reorganizacijo, uvedbo dela od doma in prilagoditvijo dela na lokaciji podjetja. »Nekoliko vseeno preseneča razmeroma majhen obseg dela od doma v vseh preučevanih obdobjih. Le eno proizvodno podjetje je manjšemu številu proizvodnih delavcev (do 10 odstotkov) omogočalo delo od doma pred epidemijo in to število se ni povečalo niti med epidemijo niti po njej,« opaža dr. Zupanova. Pri zaposlenih, ki večinoma neposredno delajo s strankami, se je delo od doma v času epidemije rahlo povečalo, načrtujejo pa občutnejše povečanje po epidemiji, kar tretjina podjetij za več kot polovico zaposlenih. Za administrativne in strokovne delavce je opaziti največje spremembe. Tako je za čas pred epidemijo le eno podjetje navedlo delo od doma za več kot 40 odstotkov administrativnih in strokovnih sodelavcev, v času epidemije je bilo takšnih dve tretjini podjetij in petina z delom od doma za več kot 90 odstotkov sodelavcev. »Vendar so po koncu epidemije te številke hitro upadle in tretjina podjetij ne načrtuje dela od doma, zgolj petina jih načrtuje delo od doma za več kot 50 odstotkov administrativnih in strokovnih sodelavcev.« Deleži načrtovanega dela od doma po epidemiji so za vse tri skupine zaposlenih nižji od ocen deleža zaposlenih, za katere bi bilo možno organizirati delo od doma.
Kot največje ovire za uvedbo dela od doma so prepoznali, da delo večinoma ni primerno za opravljanje od doma, da ga zakonodaja ne podpira, da so visoke zahteve varstva pri delu in da zaposleni niso ustrezno tehnološko opremljeni.
Nasploh so bile izkušnje z delom od doma različne, a v polovici podjetij ocenjujejo, da boljše od pričakovanj. »Zato je zanimivo, da le v dobri tretjini podjetij ocenjujejo, da se je želja po delu od doma zaradi te izkušnje povečala.« Hkrati petina podjetij ocenjuje, da se je želja zmanjšala. Kot največje prednosti dela od doma so prepoznali manjše možnosti prenosa nalezljivih bolezni med zaposlenimi, da ni izgube časa zaradi prevoza na delo in da je sestankovanje krajše. Kot največje slabosti pa to, da ni prave ločnice med delovnim in zasebnim življenjem, odvisnost od internetne povezave, motnje v domačem okolju, osamljenost, slabši nadzor nad delom sodelavcev, slabši prenos znanja, oteženo sodelovanje in komuniciranje. Pri vplivih na produktivnost so rezultati mešani, nekateri zaznavajo pozitivne, drugi negativne učinke.
Kaj kažejo primerjave s tujino?
Večinoma so izkušnje in ukrepi slovenskih podjetij precej podobni tistim v drugih evropskih državah. »Morda je bil celotni obseg dela na daljavo med epidemijo pri nas manjši kot v drugih državah. Eurofound je v maju poročal, da je v EU v povprečju 40 odstotkov ljudi delalo od doma. So pa kar precejšnje razlike in največ dela od doma je bilo v skandinavskih državah. Žal za Slovenijo podatki niso bili dovolj dobri, da bi bila vključena v primerjavo. A iz naših podatkov lahko sklepamo, da so bile številke pri nas nižje od povprečja,« odgovarja dr. Zupanova. Manj podjetij pri nas se je tudi odločalo za ukrepe skrajševanja delovnega časa ali izkoriščenje neplačanega dopusta, kar pa je verjetno manj privlačno zaradi naše zakonodaje.
Dolgoročno bolj skrb zbujajoče pa je, da v primerjavi s tujino izstopa manjša pozornost, ki jo slovenska podjetja namenjajo usposabljanju in podpori zaposlenim za delo od doma. »V Adeccovi študiji, objavljeni junija 2020 in izvedeni v osmih izmed najrazvitejših držav, so kot glavni izziv prepoznali prav izboljšanje znanja in spretnosti, medtem ko v našem vzorcu ta izziv ni bil niti med prvimi petimi. Tudi načrtovana zmanjšanja vlaganj v usposabljanje niso spodbudna in vse to lahko ogrozi konkurenčnost slovenskih podjetij.« Dr. Nada Zupan ob koncu dodaja še, da so to zgolj prvi rezultati (zbrali so okrog petdeset odgovorov delodajalcev), ki se bodo lahko tudi še spremenili, omogočili pa bodo tudi ugotavljanje razlik po panogah in vrstah podjetij.