Klic domovine
Šest let čakanja na zaposlitev v rojstni Kosovski Mitrovici je Jeleno Kostić, zdravnico splošne prakse, prisililo, da pozabi na navezanost na starše, mesto na Ibru in Srbijo, ki jo še šteje za domovino. »Niso me odvrnile prošnje očeta in mame. Mislila sta, da se bom lahko zaposlila tu na Kosovu, a so vsi moji upi padli v vodo. Naučila sem se nemško in se prijavila na razpis za medicinske sestre v Essnu ter bila sprejeta,« je portalu Kossev zaupala Jelena, ki je v mesecu dni napredovala v pomožno zdravnico, bivanje v Nemčiji pa prekinila po telefonskem klicu, zaradi katerega ji je najprej zastalo srce. Na drugi strani je bil srbski urad za Kosovo in Metohijo, njena prva misel pa, da se je staršem kaj zgodilo in jo zato iščejo. No, na drugi strani je bila pomočnica direktorja urada s ponudbo, da jo v Kosovski Mitrovici čaka zaposlitev v klinični bolnišnici, če se je pripravljena vrniti. Isti trenutek je privolila in se, kot pravi, od sreče razjokala. Mnogi jo zdaj v Mitrovici začudeni sprašujejo, zakaj se je vrnila, a pravi, da tu ni nobene filozofije. Ni namreč bilo tega denarja, ki bi jo zadržal v tujini, daleč od staršev in domačih ljudi, potem ko je končno dobila delo. Da je to pravica zanjo in še za 45 njenih kolegov, za katere se je naenkrat našla zaposlitev. A zgodba ima tudi svojo drugo plat. Klic domovine je ni ujel, ker bi srbske oblasti skrbela reka mladih in izobraženih, ki prihodnost iščejo v tujini – v povprečju jih je kar 50.000 – ampak ker je tudi v Srbijo prišel zlohoten koronavirus. In so se, kot marsikje drugje, spomnili, da je šlo javno zdravstvo k vragu. Zdaj ga poskušajo zakrpati z vzbujanjem domoljubja. Ki je resnično pri Jeleni, ki vsak dan na infekcijskem oddelku, resda le deset minut hoje od doma, in ne dobro uro vožnje od do pred kratkim najetega stanovanja v Essnu, nadene zaščitna oblačila in je srečna, ker je tam zdaj vsak dan manj pacientov, vse več pa tistih, ki jo ozdravljeni prepoznajo na ulici.