Na včerajšnji, s 198 kilometri drugi najdaljši etapi na letošnjem Touru (daljša bo dvanajsta, dolga 218 kilometrov, ki bo v četrtek, 10. septembra), je bila trasa pisana na kožo sprinterjem, čeprav so jim malce ponagajali štirje kategorizirani vzponi s 3000 metri višinske razlike, za nameček pa čudna kombinacija sonca, dežja in vetra. Dirka v Nici, ki jo je francoska pentlja doslej obiskala že 36-krat, je v uvodnih treh dneh gostila tri starte (prvič po letu 1981 je bila deležna tako imenovanega Grand Departa, velikega odhoda), se je včeraj začela na Allianz Rivieri, stadionu tamkajšnjega nogometnega prvoligaša Nice, katerega lastnik je Jim Ratckliff, ki je med drugim tudi lastnik kolesarske ekipe Ineos.
Cousin brez časa za uživanje
Na trasi proti Provansi po stopinjah legendarnega Napoleona, ki je po begu z Elbe prišel na Azurno obalo in se nato podal proti Parizu, so takoj po startu dodali plin trije domači matadorji: Anthony Perez (Cofidis; pozneje si je pri padcu zlomil ključnico), Jerome Cousin (Total Direct Energie) in Benoit Cosnefroy (AG2R-La Mondiale), ki so imeli že po dvanajstih kilometrih več kot tri minute prednosti. A kmalu se je odlepil tudi Cousin: v Nantesu rojeni in v Lyonu živeči kolesar je prvi val pandemije koronavirusa od marca do junija preživel na Portugalskem, kjer biva tudi njegova življenjska sopotnica, Angležinja Fiona, s katero sta na posebnih ciklokrosih obiskovala turistične znamenitosti v državi. A včeraj ni imel časa za turizem, saj je vrtel pedale na polno. Kljub temu ga je glavnina po okoli 170 kilometrih bega po pričakovanju ujela v končnici, ko so se začeli oblikovati sprinterski vlaki za najboljše.
Za gostitelje je Cousin seveda takoj postal nacionalni junak (vključno z Julianom Alaphilippom, ki je obdržal rumeno majico vodilnega v skupnem seštevku), smetano pa je pobral Avstralec Caleb Ewan. Član ekipe Lotto-Soudal, ki je že pred začetkom dirke zaradi pozitivnih testov na koronavirus izgubila dve osebi iz spremljevalnega dela, v uvodnih dveh etapah pa zaradi poškodb še dva tekmovalca, je v ciljnem sprintu priletel iz ozadja ter z noro vožnjo ob ograji in vijuganjem med vodilnimi v finišu dosegel četrto etapno zmago na Touru, potem ko je bil že lani trikrat najboljši, in skupno 45. v karieri. »V zadnjem kilometru sem bil malce preveč spredaj, zato sem se namensko pomaknil nazaj. V zadnjih metrih sem se pognal naprej z veliko hitrostjo, kar je bilo tvegano in nevarno, a se mi je izšlo. Dokazal sem, da znam še vedno zmagovati na velikih dirkah, in upam, da bom na letošnjem Touru dobil še kakšno etapo.«
Mezgec: Na koncu je bil kaos
Najboljši slovenski sprinter Luka Mezgec, ki je šele pri 32 letih debitiral na Touru, kljub enajstemu mestu v Sisteronu, ki je prvi gostil etapni cilj v zgodovini Toura, ni bil zadovoljen. »Etapa je bila lahka, v vse klance smo peljali bolj ali manj počasi. A na koncu je bil kaos, ki smo ga tudi pričakovali. Ni bilo urejenega sprinterskega vlaka, in ko dvakrat 'zabremzaš', izgubiš dober položaj za sprint in lahko le upaš na srečo, da najdeš pravo linijo. Žal se mi tokrat ni najbolje izšlo,« pravi Luka Mezgec. Njegov rojak in prvi favorit Primož Roglič je vozil zelo previdno in prišel skozi ciljno črto na 72. mestu, a v času zmagovalca: »Vsak dan se počutim malce bolje, zato sem vesel in uživam. V tretji etapi je bolj ali manj šlo za malce daljši prosti dan, kar je bilo dobrodošlo. Dogajalo se je marsikaj, a se je vsaj zame zelo dobro končalo.« Tudi Tadej Pogačar se je skozi ciljno črto pripeljal v času zmagovalca, v skupnem seštevku pa je pred jutrišnjo etapo, prvo z gorskim ciljem na koncu, napredoval s petega mesta na četrto s 17 sekundami zaostanka.
