Vodje pod srajco ne nosijo dresa supermena

Danilo Kolenc: Trajnostni vidiki – tako gradnje kot tudi bivanja – so v zadnjem desetletju dobili novo dimenzijo. Ljudje so ozavestili potrebo po energetski učinkovitosti, kar narekuje uporabo izolacije. Tudi zato, ker jim prinaša prihranke. Naslednja stopnja pa je zagotovo skrb za zdravje in ugodje. V našem primeru izolacija pomembno prispeva k doseganju tega. Ljudem je pri ugodju bivanja pomemben zlasti vidik zdravja, pri čemer preferirajo vgradnjo naravnih materialov pa tudi varnost (na primer požarna varnost) ter splošno ugodje bivanja, ki ga opredeljuje kakovost zraka v prostoru, zvočno ugodje…

Marko Lukić: Vedno več časa preživimo v zaprtih prostorih, zato je kakovost bivanja, ki je resda težko merljiva na kratek čas, izredno pomembna. Vpliva na kakovost opravljenega dela, zdravje in razpoloženje. Prostor mora biti dovolj prezračevan, osvetljen, zvočno izoliran. Prav tako ima gradnja velik vpliv na okolje, pomislimo le na porabo energije in izbor materialov. Les je denimo ogljično nevtralen, še več, skozi fotosintezo skladišči ogljikov dioksid iz zraka. Veseli smo, da se tovrstno zavedanje širi med kupci in investitorji, ki želijo vlagati v zelene tehnologije in tako pognati zeleno transformacijo v naslednjo brzino.

Marko Lukić: Poslanstvo Lumarja ni samo gradnja hiš – smo protagonist zelene gradnje. Tako kupce kot investitorje ozaveščamo in usmerjamo, da premišljeno izbirajo materiale. Zelena transformacija zahteva spremembo miselnosti. Danes lahko za isto ceno zgradimo stavbo, ki bo zelo potratna, ali pa stavbo iz ogljično nevtralnih materialov. Stavbe niso enkratni nakup. Prevečkrat jih ocenjujemo zgolj z vidika nakupne cene, pozabljamo pa na stroške življenjskega cikla. Kako posežemo v prostor z vidika arhitekture, pa je še dodatno vprašanje, ki pogosto ostaja neodgovorjeno. Ko stavbo postavimo, smo za 70, celo sto let zgodbo zaključili in učinkov stavbe ne moremo več spreminjati. Na soroden način morajo tudi poslovni modeli upoštevati vse deležnike – samo taki bodo imeli dolgoročno prihodnost.

Marko Lukić: Glavnina naše prodaje temelji na končnih individualnih kupcih. Ne glede na to, da smo vodilno podjetje naše panoge, so naši kupci izrazito srednjega razreda. Cena hiše je med 150.000 in 200.000 evri. Naši kupci so izredno ozaveščeni in bolj konzervativni – želijo kakovost in varno investicijo, za katero so običajno vzeli kredit. Ponosen pa sem, da sedaj končujemo tudi naš največji projekt – gradnjo skoraj ničenergijskega zdravstvenega doma v Luciji. To nas še posebej veseli, saj je kazalec spremembe zavesti pri občinskih naložbah. Upam, da se bodo učinkov trajnostne gradnje kmalu zavedali tudi na državni ravni.

Danilo Kolenc: Prelomni trenutek je lahko tako kriza kot uspeh, verjetno pa je večji motivator kriza, ko se podjetje bori za preživetje. Po drugi strani pa uspeh omogoča bolj umirjeno, strateško in finančno podprto načrtovanje razvojnih aktivnosti. V zadnjem obdobju bi lahko govorili o prelomu v letih krize 2008/2009 – zagotovo smo takrat začeli delati nekatere stvari drugače. V letih od 2014 do 2018 pa smo, ob dobrih rezultatih, naredili nekatere prebojne korake – tako na področju uvajanja nove tehnologije kot tudi na področju reorganizacije in drugačnih pristopov na trgu. Že sedaj pa se vidi, da bo situacija zaradi letošnje epidemije prav tako prinesla nekatere korenite spremembe.

Marko Lukić: Kriza in konkurenca sta vedno dobri. Izhajam iz športa, kjer se bolj kot na uspehe osredotočamo na svoje pomanjkljivosti. Iščemo tisto, kar lahko še izboljšamo. Naše podjetje veliko let dela zelo dobro, zato je zaposlenim to včasih težko sprejeti. A trdno verjamem, da problemov ne smemo začeti reševati takrat, ko že zelo bolijo – takrat je že prepozno. Graditi je treba vsak dan. Točka preloma za Lumar sta bili leti 1998 in 1999, ko smo izgubili trg vzhodne Nemčije. Tja smo dobavljali stenske elemente, a ne pod lastno blagovno znamko. Z 200 hiš na leto smo padli na nič. Takrat smo se morali na novo postaviti; da je bila izkušnja še bolj trpka in boleča, se nam je to zgodilo v času, ko je šlo vsem zelo dobro. Zato pa smo leto 2008 pričakali likvidni in povsem nezadolženi. Tudi zato smo leta 2009 dobili zlato gazelo – ravno v času globalne krize 2008 smo hitro rasli in pridobivali tržne deleže.

Danilo Kolenc: Vsekakor je izbruh korona virusa na hitro spremenil nekatere naše prakse, aktivnosti in cilje. Spremembo je prinesel že znotraj delovanja tovarne, saj smo v proizvodnji in spremljajočih oddelkih morali še bolj dvigniti nivo fleksibilnosti. Prav tako je opaziti spremembo v odnosu do trga – v smeri večje odprtosti, prilagodljivosti, razumevanja situacije ter komuniciranja. Interno komuniciranje – tako lokalno kot tudi mednarodno – je v razmerah velike dislociranosti zaposlenih še posebej prišlo do izraza. Postalo je drugačno (mobilne aplikacije, konference prek Skypa…) in še pomembnejše. Komunikacijska drugačnost je vsekakor ena večjih sprememb, ki se bo v določenem obsegu zagotovo ohranila tudi po epidemiji.

Marko Lukić: Podjetja, kot je naše, najbolje delajo v krizi. Takrat je pomembna nezadolženost, dobra boniteta, odnos do zaposlenih in poslovnih partnerjih stopita v ospredje. Nepremičnine v krizi ohranjajo vrednost. S prihodom koronavirusa smo ozavestili tudi pomen elementarnih dobrin: če pride do drugega vala covida-19, ni vseeno, ali imamo domač vrt ali pa se bomo morali stiskati v stanovanju. V dobrih časih pa je pomembno nekaj povsem drugega: kako v čim krajšem času zapraviti čim več denarja za nepotrebne stvari. Žal je to gonilo zahodne ekonomije.

Danilo Kolenc: Odzivi deležnikov so načeloma situaciji primerni – čutiti je negotovost, strah in visoko stopnjo racionalizacije. Vsi gledajo na stroške in se hkrati zavedajo potencialnega drugega vala, ki je morda že pred vrati in v tej luči se poslovanje še ni normaliziralo. Nekateri svetovni trgi so se v celoti zaprli, njihovo odpiranje pa je postopno, s tem pa bodo le počasi rasla tudi naročila. Je pa res, da določeni kupci delujejo tudi v ustaljenih obsegih. Gradbeništvo v Sloveniji še pričakuje krizo v smislu zmanjšanega obsega investiranja in s tem poslovanja, kar nas bo zagotovo doletelo proti koncu leta in v naslednjih letih. Investicijski cikel – zlasti zasebnih investitorjev – bo glede na gospodarsko krizo zagotovo splahnel, zato računamo na državo, da bo poskrbela za javne investicije in na tak način omogočila, da bo sektor gradbeništva ostal kar se da vitalen.

Danilo Kolenc: Že osnovna funkcija naših materialov – varčevanje z energijo – je eden najpomembnejših gradnikov trajnostne gradnje. V prvi vrsti gre za iskanje novih, naprednih trajnostno usmerjenih rešitev tako na področju gradbeništva kot tudi na področju industrijskih uporab naših izdelkov. Iščemo sistemske rešitve s čim bolj naravnimi materiali, iščemo nove, trajnostne načine vgradnje z možnostmi kasnejše razgradnje, optimiziramo transporte, recikliramo stare, odslužene materiale, izboljšujemo področje pakiranja z uveljavljanjem manj potiskanih, trajnostnih embalažnih materialov… Drugo pa je trajnostna proizvodnja – kjer vlagamo izjemno veliko časa in sredstev v optimizacijo proizvodnje v smeri manjšega obremenjevanja okolja – od nove tehnologije, kjer koks nadomeščamo s plinom, do uvajanja ekoloških veziv. Povečujemo zelene površine v okolici tovarne ter uvajamo številne male izboljšave z namenom, da bo naša proizvodnje čim bolj trajnostna. Ob tem potrebujemo tudi podporo lokalne skupnosti in lokalnih oblasti, da nam omogočijo izvedbo določenih korakov, ki bodo zagotavljali trajnostni razvoj. Nenazadnje pa je naša vloga – kot enega večjih in najbolj naprednih proizvajalcev v gradbenem sektorju v Sloveniji – da ozaveščamo trg o pomenu trajnostne gradnje, izobražujemo izvajalce, pomagamo arhitektom… V ta namen smo pred dvema letoma zgradili nov demonstracijsko izobraževalni objekt – Knauf Insulation Experience Center – ki je že sam po sebi primer dobre prakse trajnostne gradnje, aktivnosti v njem pa na različne načine – prilagojeno ciljnim skupinam – promovirajo trajnostno gradnjo, načine njene implementacije ter njene prednosti.

Marko Lukić: Hiše so stičišče vseh tehnologij. So integrator trajnostne mobilnosti, pridobivanja sončne energije in bivanja. Ti elementi sami zase niso rentabilni – ko jih začnemo povezovati, pa so. Torej trajnostna hiša, sončna elektrarna, samooskrba in električni avtomobil – ko vse to povežemo, so učinki večji. Vse omenjeno razvijamo in peljemo v Lumarju v okviru našega koncepta Lumar Zero Emission Living. Z veseljem pa opažam, da so mladi na tem področju bolj ozaveščeni.

Danilo Kolenc: Naš slogan challenge – create – care že takoj pojasni, da je to naš princip delovanja. Zaposlenim nenehno postavljamo izzive, ki tako sprožijo njihovo kreativnost. V namen sistematičnega ohranjanja inovativnosti zaposlenih v našem podjetju poteka vrsta projektov, katerih presečno vodilo je zagotovo razvijanje zaposlenih in njihova inovativnost. Tako izvajamo projekte internega mentorstva in coachinga, interno potekajo projekti nenehnih izboljšav in projekti komercialne odličnosti, kjer se stalno rojevajo nove, inovativne ideje. V podjetju imamo tudi projekt KInovacije – ki omogoča prav vsakemu zaposlenemu, da predlaga kakršno koli – lahko zelo minimalno, lahko tudi večjo inovacijo, izboljšavo…

Marko Lukić: Naš glavni adut je socialna varnost, kar se sliši samoumevno, a v gradbeništvu ni vedno tako. Vsi sodelavci po zaključeni poskusni dobijo pogodbo za nedoločen čas. Vse, kar delamo, delamo na pošten in odkrit način do okolja in do družbe. Naši zaposleni niso nikdar izpostavljeni moralni dilemi, ali je tisto, kar počnejo, moralno ali ne. Tretji kadrovski adut pa je, da smo na področju trajnostnega gradbeništva vodilno podjetje, kar je za mlade strokovnjake privlačno, saj jim zagotavlja razvoj. Drži pa tudi, da delati v uspešnem podjetju pomeni delati zlasti prave stvari, ne zgolj delati več. Zabloda je misliti, da samo delati več prinese rezultate. Zgolj pridnost dolgoročno ni nagrajena. Podobno kot v športu – šteje zmaga, drugo in tretje mesto sta tolažilni nagradi, še nikdar pa ni bil nagrajen tisti, ki je največ treniral, na koncu pa bil 87. Poslovni svet je podobno neizprosen.

Marko Lukić: Najtežja smer, ki sem jo kdaj preplezal, je nosila ime: Just do it. Še kako drži, da brez dela ni rezultatov. Vselej pa velja tudi, da moramo imeti jasen cilj, strategijo, s katero bomo cilj dosegli, ter vzdržljivost, da se strategije držimo. Dodal bi še, da ne smemo pozabiti na zadnji korak – ko cilj dosežemo, ga moramo znati tudi proslaviti. Se ustaviti, ne takoj bezljati za novo ambicijo.

Danilo Kolenc: Pri mojem delu me vodijo vrednote naše korporacije. Med njimi je vedno, v trenutnem času pa še posebej, na prvem mestu človečnost. Sicer pa sledim tudi drugim vrednotam – podjetnosti, predanosti in partnerstvu – praktično na vsakem koraku svojega delovanja.

Marko Lukić: Vloga vodje postaja izredno zahtevna. V Lumarju imamo izredno razpršeno strukturo ljudi, saj nismo klasična industrija. Večina dela se opravi šele na gradbišču, kjer so pogoji dela drugačni in manj predvidljivi. Smo spoj industrije in rokodelstva. Novodobni vodja mora predvsem motivirati sodelavce, dajati jasna navodila ter zgraditi in nenehno graditi pripadnost blagovni znamki. Iz vertikalno strukturiranih organizacij vse bolj prehajamo v organske oblike, kjer prava avtoriteta ne temelji na položaju, ampak si jo vsakič znova vzpostavljamo znotraj tima. Tudi vodja je včasih v podrejenem položaju do sodelavcev, pod srajco vodje ne nosimo dresa supermena. Smo ranljivi in empatični.

Danilo Kolenc: Družbeno blaginjo lahko zagotovimo na način, da smo najprej kot država organizirani racionalno, razumno in pošteno. Na tem področju vemo, da je še veliko možnosti za izboljšave – tako na področju racionalizacije poslovanja same države kot tudi na področju davkov, zakonodaje. Če vemo, da so mednarodne primerjave gonilo razvoja in da gospodarstvo ne more doseči mednarodne konkurenčnosti, če je finančno preobremenjeno, potem vemo tudi, v katero smer moramo kreniti, da bi dosegli družbeno blaginjo. S tem so povezane tudi plačna politika in obdavčitve. Želimo si zadovoljne zaposlene, ki bi jih lahko ustrezno nagradili. To pa lahko izpeljemo, če smo konkurenčni in uspešni. Za dosego družbene blaginje je zato potrebno tako dobro vodenje države kot tudi dobro delo podjetja.

Marko Lukić: Sloveniji je v preteklosti manjkalo samozavesti. Na mednarodnih trgih nas drugi ne bodo spoštovali, če se ne bomo sami. Biti moramo ponosni, a hkrati tudi objektivni. Potrebujemo vodje, ki so empatični, ki tim navdušijo. Najpomembnejša pa je odgovornost vseh nas.

Danilo Kolenc: Potrebujemo čim več delovnih mest z višjo dodano vrednostjo, delovna mesta s področja razvoja, inženirstva, delovna mesta, ki niso fizično prenaporna za ljudi – zato potrebujemo visoko stopnjo avtomatizacije in robotizacije v proizvodnjah. Potrebujemo neobremenjene, razmišljujoče mlade kadre, ki v družbo prinašajo nove poglede in svežino, splošno družbeno pozitivnost in digitalizacijo – ki bi preskakovala birokratske, časovne in vsebinske pomanjkljivosti.

Danilo Kolenc: Naše podjetje je v svoji več kot 60-letni zgodovini dokazalo, da sledi trendom napredka in se ni praktično nikoli znašlo pred vprašanjem eksistence in obstoja. Verjamemo, da bo tako še naprej in da bomo uspešno krmarili tudi v naslednjih desetletjih. Na tem področju smo zelo konkretni, saj smo ravno pred kratkim pripravili tudi dolgoročni razvojni načrt – Masterplan, s posebnim poudarkom na razvojnih perspektivah, okolju in lokalni skupnosti. Osnovno dejavnost podjetja – ponudbo sistemskih rešitev za energetsko učinkovitost in rešitev za zeleno urbano infrastrukturo – ocenjujemo kot dolgoročno perspektivno, na nas pa je, da to izpeljemo pametno in potencial izkoristimo. V bodočnosti bodo zmagovalci podjetja z visoko motiviranimi zaposlenimi, dobro organizacijo, napredno tehnologijo, trajnostno strategijo, visoko stopnjo družbene odgovornosti, racionalnim poslovanjem ter visoko stopnjo digitalizacije in avtomatizacije.

Marko Lukić: Želel bi se zahvaliti Dnevniku, da že 20 let vodi projekt Gazele – s tem ste veliko naredili za to, da je podjetništvo priznano kot nekaj pozitivnega. Pred 10, 15 leti podjetništvo ni imelo tako dobrega prizvoka kot danes. Podjetja prihodnosti bodo zelena, odgovorna in digitalna. A pozor – digitalna do te mere, kot je potrebno. Ohraniti moramo zdravo kmečko pamet in uporabljati vsa orodja, ki so nam na voljo. Danes namreč bolj kot kadar koli potrebujemo ljudi, ki mislijo s svojo glavo.