Ko generaciji, rojeni sredi prejšnjega stoletja, omeniš Tržič, najprej pomisli na tovarno Peko in nepozabne smučarske dosežke Bojana Križaja. Odlični smučarji dodajo še kakšno zanimivo zimsko anekdoto, tudi izkušnje s snežnimi plazovi, ki so bili značilni za nekoč izredno priljubljeno, danes pa propadlo smučišče Zelenica. Ribiči, predvsem muharji, pa se znajo pohvaliti z odličnim ulovom v Tržiški Bistrici. Pa vendar Tržič, ki je od prestolnice oddaljen le dobre pol ure vožnje, gostu, predvsem družinam z majhnimi otroki, lahko ponudi zanimiv vpogled v bogato dediščino kraja.
Otrokom prijazen muzej
Zadnja leta je mesto, ki ga večina ljudi le prevozi na poti čez prelaz Ljubelj, veliko pozornosti, energije, predvsem pa denarja namenilo razvoju turistične ponudbe. Od leta 2014 redno obnavljajo razstave, ki so svoj dom našle v Pollakovi kajži, kjer je bila nekoč manufaktura, danes pa je v njej urejen prostoren muzej. »Razstave so nove, vedno pa poskrbimo, da so pripravljene tako, da pritegnemo pozornost tako najmlajšega kot najstarejšega obiskovalca,« je povedala Jana Babšek, direktorica muzeja in izpostavila prav otroke, na obisk katerih so se dobro pripravili. »Zanje imamo poseben način vodenja, predvsem pri obrtnih zbirkah poskušajo naši kustosi dediščino razložiti na otrokom čim bolj razumljiv način. Prav zanje smo tudi pripravili ekrane, ki jih vodijo, veliko je predmetov na otip, prisluhnejo lahko tudi številnim zgodbam,« je povedala in omenila prav posebno sobo, ki jo otroci najraje obiščejo. »To je soba z zmajem, ki, če mu vržeš žogico v usta, glasno zarjove.«
Da je ogled za družine z otroki tudi motivacijsko zabaven, so pripravili posebno knjižico, ki družino vodi po sobah. »V vsaki sobi je skrinja z žigom, ki jih otroci zbirajo v knjižici. V njej pa so tudi različne uganke, vprašanja in nalepke, ki jih lepijo v knjižico,« je še povedala sogovornica in dodala, da razstava pritegne tudi starejšega obiskovalca. Predvsem v pritličju muzeja, kjer so svoj prostor dobili prav tržiški smučarji, ki so že leta 1948 nastopili na zimskih olimpijskih igrah. Prav tako svoje mesto najdejo najodmevnejši rezultati tržiških smučarjev, od Jožeta Šlibarja, Bojana Križaja, ki je muzeju podaril vse svoje pokale, do Andreja Jermana in Žana Koširja. Pozabili niso niti na prve smučarje in nekoč velik ponos Tržiča, smučišče Zelenica, ki danes privabi vedno več turnih smučarjev.
Nadstropje višje je na ogled film – posneli so ga v sosednji Avstriji – o modrotisku, ki je bil za Tržič prav tako značilen. Tu boste veliko izvedeli tudi o nogavičarstvu in višnjevi barvi, s katero so nekoč označevali modro, in kakor se zdi nenavadno, ta barva nima zveze z višnjo kot sadežem. Višnjeva je namreč barva višav – od tod namreč njeno ime. V nadstropju, ki so ga posvetili tržiškim šuštarjem, lahko otroci po predhodnem dogovoru sami sešijejo copatke ali pomerijo obuvala, ki so jih tu izdelovale spretne roke. Pozornost pa pritegne tudi drevo slavnih čevljev. Te so muzeju podarili znani Slovenci, od Lada Bizovičarja, Toma Križnarja, Helene Blagne do Miše Molk, Joca Pečečnika, Japca Jakopina in drugih.
Na fliko v Kurnikovo domačijo
Del tržiškega muzeja pa je tudi najstarejša hiša, Kurnikova domačija. Po predhodnem dogovoru, kot je povedala Babšekova, zakurijo peč v črni kuhinji, v kateri lahko obiskovalci spečejo svojo fliko. »Lahko bi rekli, da gre za predhodnico današnje pice, ko so gospodinje ostanke testa od kruha ploščato razvlekle, nanj dale malo kisle smetane in kumine ali ocvirke in potisnile v peč,« je povedala direktorica in opozorila še na stalno razstavo bivanjske kulture s konca 19. in začetka 20. stoletja. »Ker so bili Kurniki kolarji, imamo v zgornjem nadstropju domačije razstavo o kolarstvu, otroci pa lahko poleg peke flik obiščejo delavnico pisanja s peresi na oblance, kot so to v hiši, v kateri se je rodil in živel pesnik Vojteh Kurnik, počeli nekoč.« Seveda pa se je za ogled hiše in delavnice treba predhodno dogovoriti.
