Seveda so tudi izjeme, a večina avtomobilov, pa tudi prevoznih sredstev v širšem pomenu, ki se jih spominjamo po njihovih vlogah v filmih, je zaslovela prav s svojo vlogo. V filmih. Obstajajo pa tudi filmi, ki so jih posneli zaradi kakšnega slavnega avtomobila (ali drugega prevoznega sredstva) in so tako tem le pomagali, da jih je spoznal še bistveno širši krog ljudi. In ko že omenjamo »druga prevozna sredstva« – najbolj očiten tak primer je zapuščen avtobus mestnega potniškega prometa številka 142 iz Fairbanksa na Aljaski.
Omenjeni avtobus podjetja International Harvester Company, letnik 1946, so v aljaško divjino pripeljali v zgodnjih 60. letih prejšnjega stoletja, ko so želeli na tistem območju zgraditi cesto. Motor so mu odstranili, vanj pa vgradili nekaj postelj, da so ga delavci lahko uporabljali za prenočišče. No, projekt gradnje ceste so kmalu opustili, avtobus pa je ostal tam in v naslednjih letih so ga za zaščito pred slabim vremenom in drugimi nevšečnostmi uporabljali predvsem lovci. A razen lokalnega življa za avtobus vseeno ni vedel nihče, dokler ni vsega skupaj spremenil sestavek z naslovom Smrt nedolžnega (Death of an Innocent) v reviji Outside, pod katerega se je podpisal Jon Krakauer…
Najhuje je postalo po filmu
Omenjeni avtor je v članku opisal zadnje dni ameriškega popotnika Christopherja McCandlessa, ki je v avtobusu 142 preživel poletje leta 1992 in pri tem na papir zlival svoje misli in spomine (med drugim je avtobusu nadel tudi vzdevek čarobni), dokler ni po štirih mesecih umrl, domnevno od sestradanosti. Še večjo publiciteto je avtobus dobil leta 1996 po izidu knjige že omenjenega avtorja z naslovom V divjino (Into the wild), ki je doživela precejšen uspeh in s katero je postal pravi romarski kraj, saj so se o obstoju avtobusa iz knjige želeli prepričati mnogi.
A najhuje je postalo po letu 2007, ko je na velika platna prišel film z istoimenskim naslovom, pod katerega se je kot režiser, producent in scenarist podpisal Sean Penn. Odtlej pa vse do pred kratkim se je k avtobusu zgrinjalo dobesedno na stotine oboževalcev, tja so organizirale izlete različne turistične agencije, vse skupaj pa je prišlo celo tako daleč, da so se na poti skozi divjino številni popotniki, predvsem tisti, ki so se do avtobusa odpravili sami in slabo pripravljeni, resneje poškodovali, v zadnjih letih pa so poročali celo o smrtnih žrtvah.
Odstranitev brez javne razprave
Ravno to naj bi bil eden od glavnih razlogov, da od letošnjega poletja avtobusa številka 142 Fairbanksove mestne linije po skorajda polnih šestih desetletjih ni več v aljaški divjini. Nacionalna garda ga je, potem ko so dobivali že preveč klicev na pomoč, v interesu javne varnosti s helikopterjem namreč odpeljala na (vsaj za zdaj) neznano lokacijo, kar pa, kako ironično, še vseeno ne ustavi številnih pohodnikov, da se ne bi odpravili do kraja, kjer je avtobus stal. »Žal so avtobus odstranili brez kakšne javne razprave, poslušali so zgolj eno stran. Navsezadnje je bil ta avtobus del naše zgodovine, na tisoče ljudi je do njega prispelo brez praskice in povsem varno ter od dogodivščine veliko odneslo,« je ob tem povedal Jordan Heckley, ki je do avtobusa dolgo časa vodil organizirane ekskurzije s terenskimi vozili. Dodal je, da upa, da bo kmalu vendarle spet na ogled oboževalcem – če ne drugače, pa v muzeju.