Prvič v zgodovini se bo Festival Radovljica začel s koncertom na prostem, in sicer pred cerkvijo sv. Petra v Radovljici. Nalogo so zaupali slovaški zasedbi Solamente Naturali, ki se bo predstavila s programom Musica Globus oziroma Telemannovo glasbo – s pesmimi in plesi iz slovaških, moravskih, nemških in angleških virov 18. stoletja.
Festival zajema repertoar od najzgodnejših zapisov večglasja iz 9. in 11. stoletja do klavirske glasbe Chopina in Liszta. Šest sporedov je novih in bodo doživeli svoje premiere, štirje so nastali na pobudo festivala, štirje pa so tematsko vezani na slovensko ozemlje.
Glasba na slovenskem ozemlju
»Na vseh štirih koncertih z glasbo, ki je povezana s Slovenijo, bodo nekatere skladbe zazvenele prvič v sodobnem času,« pojasnjuje umetniški vodja festivala Domen Marinčič. Igrali bodo dela od 16. in 19. stoletja, najbolj edinstven pa je po njegovem spored Valvasorjev zvok (9. avgusta), ki sta ga sestavila z Ianom Harrisonom, vodjem ansambla Les haulz et les bas. »Gre za nenavadno zbirko glasbil, ki so jih leta 1694 popisali v Valvasorjevi zapuščini: šalmaji oziroma predhodniki oboe, dude, dve harfi, fagot in poštni rog. Inštrumenti so se skupaj verjetno znašli po naključju in nikoli niso zazveneli hkrati, a se presenetljivo dobro dopolnjujejo tako po glasbeni vlogi kakor po zvočni barvi. Valvasor opisuje tudi ljudske godce, zato bomo slišali še nekaj slovenskih ljudskih melodij, sicer pa glasbo 17. stoletja s Kranjskega,« pravi Marinčič.
Spored Renesančna polifonija iz Ljubljane (11. avgusta) prinaša inštrumentalno glasbo iz anonimnega rokopisa iz leta 1692 ter petglasno mašo Antoniusa Gosswina iz kornih knjig, ki so bile nekoč last škofa Tomaža Hrena. Festival že zadnja štiri leta neguje tradicijo, da enega od koncertov posveti glasbi iz v rokopisov iz NUK. Izvedbo so zaupali svetovno uveljavljenemu ansamblu Cinquecento, katerega članica je nedavno postala tudi slovenska pevka Jasmina Črnčič, ki pa bo na festivalu nastopila v zasedbi Per-Sonat, ki jo vodi Sabine Lutzenberger, ena od pionirk na področju srednjeveškega petja.
Igranje in ples
Program Beethoven, Schubert in Lannoy (13. avgusta) v ospredje postavlja dela Josepha de Lannoya in njegov godalni trio iz zgodnejšega obdobja, ki ga sicer hranijo v graških arhivih. Lannoya poznamo tudi kot lastnika dvorca Viltuž pri Mariboru. Bil je pravnik, filozof, matematik, jezikoslovec, komponist in inštrumentalist ter prijatelj številnih glasbenih mojstrov. Na Beethovnovem pogrebu je nosil žalne trakove skupaj s Schubertom, Hummlom in drugimi, njegovi prijatelji pa so bili tudi Czerny, Mendelssohn, Donizetti in Liszt, ki mu je na Štajerskem organiziral koncertno turnejo (sicer Lizsta v Maribor in Rogaško Slatino verjetno nikoli ne bi bilo). Med izvajalci na koncertu sta s Slovenijo povezana tudi violinistka Božena Angelova in violončelist Gregor Fele.
Na četrtem dogodku, na Plesni čajanki v deželi Kranjski (23. avgusta), bo nastopila še ena Slovenka, mednarodno uveljavljena violinistka, plesalka in koreografinja Mojca Gal, ki deluje v Švici. S plesalcem Antoninom Pingetom bosta uprizorila duete, ki so bili za naše kraje značilni konec 18. stoletja. To je bil čas, ko se je slovensko meščanstvo pretežno zgledovalo po habsburški modi. Monarhija je spodbujala ples »po nemško«, skratka vrsto družabnih plesov v paru, za katere je značilno vrtenje v krogu. V drugi polovici 18. stoletja se je pojavil tudi valček, ki je v obliki langaus proti koncu stoletja tako stopnjeval hitrost, da so ga kot preveč divjega in škodljivega zdravju na koncu prepovedali.