Nekdanji hokejist in trener za fizično pripravo Dare Prusnik je v Olimpijo zaljubljen že od leta 1965, ko je bil star devet let. V tem letu so odprli dvorano Tivoli, ki je postala njegov drugi dom, tako njen košarkarski kot hokejski del. »Takrat je bila cela Šiška na hokeju, predvsem spodnji del, medtem ko je bil v Zgornji Šiški priljubljen nogomet,« je dejal Dare Prusnik, ki se spominja izjemnega vzdušja na hokeju in košarki, pa še prej na zunanjem košarkarskem igrišču pod kostanji, kjer je blestel Ivo Daneu s kolegi. »Hala Tivoli je bila ves čas polna, vzdušje odlično. Povsem drugače kot v Stožicah, kamor ne hodim, ker ni pravega vzdušja.«
Ni hodil le na hokej in košarko, ampak tudi na nogomet, na bežigrajskem stadionu se je navduševal nad asi, kot so bili Bane Oblak, Anton Žabjek, Danilo Popivoda, Vili Ameršek, ki ga je primerjal z mojstroma Barcelone Xavijem in Iniesto. »To so bili lepi časi. Navijači so imeli s seboj majhne tranzistorje, prek katerih so poslušali, kako potekajo druge tekme v jugoslovanski ligi. To so bili pravi navijači,« je dejal in razložil, da je včasih tekme spremljal kar s krošenj dreves, ki so se dvigala nad stadionsko obzidje. Včasih pa je zid skupaj s prijatelji preplezal, da si je lahko ogledal tekmo. »Bili smo kar pregnani,« se je zasmejal in dodal, da so navijači v tistih časih živeli za derbije z Mariborom. »Takrat sem vse igralce poznal, zdaj jih pa z izjemno vratarja Nejca Vidmarja ne, ker tako hitro zapuščajo klub,« je izpostavil nekaj, kar velja za vse tri Olimpije.
Vstaja zaradi Dončića in Dragića
Spremlja tudi mednarodni šport in je eden redkih, ki navijajo tako za Barcelono kot Real Madrid. »Oba kluba imam enako rad. Pomembno je, da igrajo dober nogomet. Prav tako kot imam rad tako Messija kot Ronalda. Oba sta vrhunska. Tiste, ki vihajo nos nad Ronaldovim obnašanjem, bi vprašal, kakšni bi bili sami, če bi bili tako slavni. Neverjetno je, s kakšnim zanosom igra Ronaldo in koliko lahko dela.« Na mednarodni sceni spremlja tudi slovenske športnike. Ponoči vstaja, da gleda Gorana Dragića in Luko Dončića v NBA, spremlja tudi NHL in špansko ligo v košarki, še posebno, če igra kakšen slovenski košarkar, nemara kakšen, ki mu je pomagal s fizično pripravo. »Kadar Dončić zgreši met, včasih kar ugasnem televizor in ga potem spet prižgem. Zelo mu privoščim uspeh, prav tako drugim našim fantom.«
Pesti pa stiska tudi za športnike iz individualnih športov. Rad ima atletiko in se ne more se načuditi, kako je Primožu Rogliču s skakalnih smuči tako uspešno uspelo presedlati na kolo. »Kadar on vozi, se kar potim zraven. Sicer imamo pa toliko vrhunskih športnikov, da bi lahko 24 ur na dan gledal televizijo,« je sklenil Dare Prusnik, ki sicer znova pripravlja rekord, tokrat veteranskega. Načrtuje, da bo na septembrskem finalu hokejskega pokala med Olimpijo in Jesenicami eno uro nepretrgoma dvigoval 50-kilogramsko utež.