Pred tem sem imel pogodbo z Nantesom, z možnostjo odhoda v drug klub do sredine marca. Rennes je stopil v stik z mano že februarja in mi predstavil projekt, s katerim bi v naslednji sezoni napadali naslov francoskega prvaka. Zgodba se mi je zdela zanimiva, ponudba dobra, zato smo se hitro dogovorili. A ko je nastopila koronakriza, se je začelo vse glasneje šušljati, da v klubu vse ni v redu. Tudi predsednik se ni več oglašal na telefon, zato sem takoj vedel, da nekaj ni v redu. Vseeno pa si nisem predstavljal, da so težave tako resne. Menedžer mi je še junija dejal, da klub sicer ima probleme, a naj bi jih saniral. Sledil je pregled finančne komisije, ki je ugotovila, da je tveganje preveliko. Klub je ostal brez tekmovalne licence in vse skupaj je padlo v vodo.
Vas je odnos kluba razočaral?Bolj kot nad odnosom sem bil razočaran, ker me o težavah niso obvestili prej. Velika razlika je, ali začneš delodajalca iskati maja ali pa sredi julija. Kdo je za to odgovoren, ne vem, a sem jim sporočil, da se mi to ne zdi pošteno. Tako velika finančna luknja bi se morala videti že prej. Na koncu se je srečno razpletlo.
Ali klub še obstaja?V prvi ligi zagotovo ne bodo več nastopili. Mislim, da se zdaj dogovarjajo, ali bodo tekmovali v drugi ali v tretji ligi.
Kakšno vlogo je pri vrnitvi domov odigrala pandemija koronavirusa?Precejšnjo. Na trgu je zdaj ogromno igralcev, pogodbe pa so slabe. Sponzorji ne le v Franciji, ampak po vsej Evropi vsakodnevno odpovedujejo pogodbe s klubi. V Nemčiji jih je nekaj že propadlo, v Italiji in na Poljskem številni krčijo proračune. To zelo premeša karte na trgu. Računal sem, da bom ostal v Franciji, tam sem bil zelo zadovoljen. A ko imaš enkrat družino, na stvari gledaš drugače. Če bi bil star 25 let in sam, bi morda še počakal in poskušal najti drugo ligo. Glede na situacijo pa verjamem, da je bila zdajšnja odločitev najboljša. ACH Volley je ambiciozna ekipa, ki želi narediti korak naprej tudi v ligi prvakov.
Kako je bilo z vračanjem iz Francije v Slovenijo?Konec marca, v času največje krize, je bilo ogromno negotovosti. Ambasade so iz dneva v dan spreminjale svoje odločitve. Na koncu smo dobili zeleno luč iz Nemčije in Avstrije, a s strogimi navodili, da se z izjemo ustavljanja na bencinskih črpalkah tam ne smemo zadrževati. Pot z dveletno hčerko ni bila najlažja. Vozili smo se 18 ur brez večjih postankov in spanja. Mislim, da sem prevozil 1700 kilometrov.
Koliko tekem ste odigrali od lanskega evropskega prvenstva?Zaradi operacije slepiča sem v klubu izpustil prve štiri tekme, tako da sem odigral vsega skupaj 22 ali 23 tekem. Za odbojkarja je to precej slabo, a poglejte Tineta Urnauta, ki je ostal brez uradne tekme. Upam, da se bodo razmere umirile in bomo vsaj naslednjo sezono odigrali, kot se spodobi.
Vam je zaradi izpuščenega finala na EP še vedno hudo?Zdaj mi je nekoliko lažje, mi je pa zaradi tega zelo žal. V karieri takšnih tekem ne igraš veliko. Če me soigralci niso potrebovali v polfinalu, sem prepričan, da bi jim lahko pomagal vsaj v finalu. Kdo ve, a morda bi z nekaj menjavami vrgli Srbe iz ritma. V vsakem primeru pa obžalujem, da nisem imel te priložnosti.
Kako ste v teh mesecih vzdrževali pripravljenost?Veliko sem tekel, kolesaril, hodil v hribe. Ko so se odprli fitnesi, sem začel obiskovati tudi te, zdaj pa igram tenis in odbojko na mivki. Z začetkom priprav bo zanimivo videti, v kakšnem stanju bomo igralci, saj od svojega 16. leta ne pomnim, da bi bil kdaj tako dolgo brez odbojke. Letošnja sezona bo zaradi tega verjetno posebna, vendar smo vsi odbojkarji v istem čolnu. Upam le, da to ne bo pretirano vplivalo na kvaliteto naših predstav.
Je bil glede na kaotične pretekle sezone počitek dobrodošel?Kar se reprezentance tiče, morda res. Ena sezona pavze nam ne bo škodila, saj ekipa ni več najmlajša. Upam, da bomo ostali skupaj vsaj še eno leto, da odigramo to dolgo pričakovano svetovno ligo ter nato še evropsko prvenstvo. Kako bo v prihodnje, pa je težko napovedovati. Vedno več nas ima družine. Pri igranju za reprezentanco je veliko odrekanj, saj je težko biti štiri mesece brez družine. Počasi so nam šteta leta, a mislim, da se nam za prihodnost ni bati. Imamo kar nekaj mladih, perspektivnih igralcev, ki bodo Slovenijo še nekaj časa držali na visoki ravni. Ali bo to dovolj, da se potegujemo za medalje, bomo še videli.
Že razmišljate o življenju po končani športni karieri?Vsako leto bolj. Zaenkrat se še vedno počutim odlično, močno podporo pa imam tudi pri ženi. V reprezentanci bom zagotovo še vztrajal leto, dve, potem pa bomo videli, kdo bo prevzel štafetno palico od naju z Dejanom Vinčićem. Na klubski ravni bom nastopal, dokler bom na dovolj visoki ravni in dokler me bo vse skupaj veselilo. Mislim, da bom na nekem solidnem nivoju lahko igral še nekaj let, nato pa si bo treba poiskati kaj drugega. Ali bo to pri očetovem podjetju ali pa bom šel povsem svojo pot, se še nisem odločil. Pripravljam načrte, vendar nisem še ničesar dorekel.
Boste sledili očetovemu zgledu in zaplavali v športnopolitične vode?Vedno sem govoril, da bo po zaključku kariere odbojke za to življenje dovolj, a je šport zelo specifična služba, ki jo težko zapustiš. Rad bi se preizkusil še v čem drugem. Dvomim, da bodo to podjetniške ali politične vode, a nikoli ne reci nikoli.
Ste položaj očeta na čelu Odbojkarske zveze Slovenije občutili kot dodaten pritisk?Če sem iskren, mi v začetku ideja z njegovo kandidaturo ni bila všeč. Seveda me je vprašal, kaj si o tem mislim. Po eni strani mi je bilo težko reči ne, saj sem vedel, da ima rad odbojko in da bo storil vse, kar je v njegovi moči, da pomaga zvezi. Po drugi strani pa vemo, kakšni smo Slovenci. Hitro pride do očitkov, da sem predsednikov sin.
Je bilo pripomb na ta račun veliko?Kdaj jih zagotovo slišiš, a sem se jih naučil preslišati. Mislim, da sem s svojimi igrami dokazal, da sodim v reprezentanco in da oče pri tem nima nobene besede. Vem, kakšne so moje kvalitete in kam spadam. Vsak večji odbojkarski poznavalec lahko potrdi, da je bila reprezentanca vedno sestavljena le iz najboljših in da nihče ni igral zaradi kakršnih koli povezav.