Tisti, ki so porabo turističnih bonov prestavili na jesen in si poletne počitnice vseeno privoščili v Dalmaciji, bodo posebej veseli knjige Unadva splitske ilustratorke in piske Tisje Kljaković Braić, polne duhovitih anekdot in ritualov vsakdana dalmatinskega para v zrelih letih.
Najbolj znan dalmatinski par
Če se glavna junakinja bori z odvečnimi kilogrami, se njen mož, ki največji del dogajanja preživi v spodnjem perilu (bandantah), posveča predvsem gledanju nogometnih tekem, scenografijo pa pričakovano zamejujejo kopalnica, kuhinja in spalnica, le redko plaža. Njune karikirane peripetije je hrvaška avtorica najprej objavljala na družbenih omrežjih, kjer je doživela obilico navdušenja, nato pa je devetdeset zakonskih anekdot izšlo tudi v knjigi Oni. V slovenščino jo je v Unadva prevedla Đurđa Strsoglavec, ki je dalmatinski dialekt prevedla v primorščino. »Za prvi trd oreh se je izkazal že naslov, primorščina namreč ne pozna dvojine, z uporabo množinske oblike pa bi se pomemben del pomena izgubil – od tod odločitev za Unadva,« je pojasnila urednica knjige Nela Malečkar.
Slednja uspeh knjige pripisuje mediteranskemu humorju: »Knjiga priča o specifični mentaliteti ljudi, ki živijo blizu morja in jim to dovoljuje več ležernosti, tudi čustva izražajo bolj sproščeno, ta zakonca se med seboj ves čas šaljivo zbadata.« Ob vsem tem je avtoričin slog izrazito minimalističen – ne le vizualno, barve se pojavljajo redko, temveč tudi v tematskem smislu. »Avtorica je večkrat povedala, da si ne izmišljuje vicev, v sliko le vnese resnično življenje, in to stori z najmanj možnimi črtami in besedami.«
Bakala, pašticade, mineštre…
Obstaja uveljavljen stereotip, da so dalmatinske zakonske zveze in družine patriarhalne, pa opozarja pisec spremne besede Jurica Pavičić, in spomni na podobo raznih pokroviteljskih »mišev kovačev« z brki in verižico okoli vratu ter krotkimi in zvestimi ženicami v hrupni kuhinji, polni bakalaja, pašticad, boba, artičok, minešter… »A vrsta sociologov je empirično dokazala, da je dalmatinska ženska v sferi dela, denarja in odločanja statistično bolj emancipirana kot na primer ženske na celinski severni Hrvaški,« poudarja Pavičić.
Tisja Kljaković Braić nam tako ponudi bolj kompleksno dinamiko odnosa med moškim in žensko, v kateri se prepletata ekonomska emancipiranost in potreba po simuliranju tradicionalnega gospodinjstva. Če je Ona tipično obremenjena s svojim debelušnim videzom in uborno ponudbo oblačil v omari, se avtorica z zmesjo nežnosti, humorja in rahlega posmeha loti Njegove navijaške strasti ali njunega prerekanja o večerjah; pogovor, ali bosta pripravila bakala na belo ali rdeče, se konča s tekmovanjem v polaganju rok. »Pri Tisji Kljaković Barić prevzame ženska vlogo kompetentne pokroviteljice, Samec pa je zveden na nedoraslega, nekompetentnega otroka, ki da lonec v pomivalni stroj, ki vse zamoči in nobenega dela ne opravi, kot je treba,« še zapiše Pavičić. »Predno jast tebi razložim, bom že use sama nardila,« nenazadnje pravi tudi Ona.
