Ne vem, ali ste res privrženec privatizacije javnega zdravstva, kot so pisali nekateri mediji. Nič ne de. Tudi če to drži, morate zdaj kot minister za zdravje skrbeti za dobrobit večine državljanov. Ti pa so odvisni (samo) od storitev javnega, ne pa zasebnega zdravstva. Saj z zasebnim zdravstvom ne bi bilo nič narobe, če politično podprti interesi zasebništva ne bi spodjedali javnega zdravstva. Narobe je to, da zasebne interese izvajalcev zdravstvenih storitev najdemo v vseh porah javnega zdravstva. Precej podobno zahrbtni pandemiji covida-19. Ključni poslovni motiv večine zasebnikov, ustvarjanje dobička, namreč ni združljiv s poslanstvom javnega zdravstva.
Minister Gantar, vem, da vam ni lahko, saj sistema zdravstva zaradi nepovratnosti procesa ni mogoče vrniti v nekdanje stanje. Tudi vi ste se znašli pred problemom, ki so ga hoteli neuspešno zaobiti vsi dosedanji ministri tega resorja. Vse o tem, kje smo, pove podatek, da je kar sedem od desetih zdravnikov vključenih v neko obliko zasebnega izvajanja zdravstvenih storitev. Tudi nepoznavalcu je jasno, da zdravstveni sistem, ki temelji na načelih vzajemnosti in solidarnosti, tako ne more dolgo in še manj učinkovito delovati. Tudi zato, ker je delo vsakega zdravnika soodvisno in povezano z delom povprečno petih drugih delavcev v zdravstvu. Kakšne odločitve za krepitev javnega zdravstva potrebujemo?
Najprej je treba poskrbeti za učinkovito organizacijo in vodenje zdravstvenih zavodov (26 bolnišnic, 52 zdravstvenih domov in 12 drugih ZZ). Namesto obstoječe arhaične, avtokratske in anarhične organizacije potrebujemo sodobno nehierarhično organizacijo in vodenje. Takšne značilnosti imajo poliarhične organizacijske strukture, ki zagotavljajo tudi najvišjo raven učinkovitosti. Ne vidim druge rešitve, kot da zdravniki, strokovnjaki zdravstva, pridobijo tudi osnovna znanja o sodobnih organizacijskih strukturah. Sploh ne razumem, zakaj medicinska fakulteta svojim diplomantom v dolgoletnem študiju ne poda vsaj osnovnega znanja o sodobnih učinkovitih (poliarhičnih) organizacijskih strukturah in o vodenju, primernem za takšno organizacijo.
Kot drugo moramo brez obotavljanja razmejiti javno zdravstvo od zasebnega. Razmere, s kakršnimi se danes, ne dolžni ne krivi, soočamo porabniki zdravstvenih storitev, so odraz dvoličnosti naših politikov. Dopuščajo stihijsko nazadovanje in privatizacijo javnega zdravstva. Morali pa bi zagotoviti pravo vlogo in mesto obema, zasebnemu in javnemu zdravstvu. Množični pojav zdravnikov »dvoživk« je rezultat stihijskih procesov v javnem zdravstvu. Vsaj mene spominja na pojav dvojnih agentov. Na videz delujejo v korist obeh vpletenih strani, v resnici pa praviloma favorizirajo tisto stran, ki jim prinaša večje finančne koristi. V primeru zdravstva to seveda ni javno zdravstvo, ki skoraj brez izjem potegne kratko. In koga doletijo posledice? Množico zavarovancev, ki so življenjsko odvisni od storitev javnega zdravstva.
Spoštovani minister Gantar, verjetno nimate dvomov glede upravičenosti pričakovanj zavarovancev. Če je tako, potem nimate pomislekov glede tega, da mora vlada z učinkovitimi ukrepi braniti javno zdravstvo.
Janez Krnc, Litija