Leta 1983 je canski filmski festival nagradil film Balada o Narayami japonskega režiserja Šoheija Imamure, ob katerem je javnost ostrmela. V njem se je režiser lotil ubasute, pravila, po katerem so na japonskem podeželju v skrajnem pomanjkanju in lakoti otroci starše, ki so dopolnili 70 let, odnesli na goro in jih tam pustili umreti. Ena lačna usta manj. Zahodno občinstvo je bilo nad tem barbarstvom zgroženo, seveda spet do grla v hipokriziji. To, kar so Japonci v 19. stoletju počeli v preživitvenem boju, je Evropa sočasno počela v hiralnicah in umobolnicah, v 20. stoletju pa je, kot vemo, odstranjevanje psihično, fizično ali rasno »nekoristnih« dobilo razsežnosti industrije.
Imamura je torej radikalno zastavil etično vprašanje v skrajnih situacijah: koga žrtvovati, če to pomeni rešitev za druge? In kako potem s to žrtvijo živeti? Če si ...
Jože Možina, propagandist Nove24, ob prostem času pa novinar RTVS, je slovenskim vernikom takole položil na srce: »Nova24 prinaša ogromno informacij,...
