Znani profesor je zaskrbljen; kupi helikopterskega denarja se izgubljajo za oživljanje proizvodnje, nikomur pa ni mar posledic dolgega uspešnega zastraševanja potrošnikov. Prepričan je, da prihaja čas, da ljudi spet navadimo na besno porabo, četudi z UTD, saj bo le ta zagotovila, da proizvodnja ne bo strmoglavila v brezno naslednje krize.
Po drugi strani pa nebodijihtreba civilna gibanja in strokovnjaki opozarjajo, da prav nebrzdanost šopoholikov pri življenju ohranja kadaver družbenega sistema, ki bi že davno crknil brez cikličnih kriz in umetno ustvarjenega strahu pred družbenimi spremembami. Prepričani so, da je prav potrošništvo generator krize, ki je bistveno večja od gospodarske, pred katero vsi svarijo, in finančne, ki se nam obeta. Prav potrošnja naj bi bila gniloba, ki poleg podivjane proizvodnje najbolj najeda zdravje planeta in človeške družbe na njem.
Mnogi so prepričani, da je ključni problem te družbe od strank ugrabljena, ljudem sovražna, neodgovorna nespametna politika, zaradi katere vedno znova iščemo odgovore na napačna vprašanja, namesto da bi se končno začeli spraševati o pravih razlogih za vse naše družbene, zdravstvene in okoljske tegobe, na katere že dolgo neuspešno opozarjajo družbeno in okoljsko občutljivi ljudje.
Mogoče je prav virus že dolgo pričakovan sprožilec, ki bo politiko in z njo zlizano oligarhijo prisilil, da neha s pomočjo banksterskih trikov reševati gnil sistem, ki že dolgo večini človeštva in planetu pije kri, in končno začne reševati zagate te družbe kot celote. Vemo, kam pelje eksplozivna mešanica finančne in politične oligarhije in kako to imenujemo.
Na sončni strani Alp velja tudi razmisliti, kako se spopasti s kleptomani, zlizanimi s kameleoni in konvertiti, ki so zavladali brez javno preverjene podpore, in kaj početi s tolpo, ki je zgolj še en derivat nikoli raziskane orožarske afere, matere vseh korupcijskih afer v naših logih.
V politiki in javnih zadevah baje ni naključij, tako tudi ni naključje, da protestniki v svojih akcijah ne naslavljajo vlade kot take, ampak lopove v njej, in zahtevajo temeljito čiščenje štale. Z malo zlobe bi lahko rekli, da kordon policajev, poklicanih, da varujejo oblast pred protestniki, v resnici ščiti lopove med njimi pred jezo ljudi.
Najbrž ni naključna niti podpora protestnikov javni RTV-hiši in njenim (raziskovalnim) novinarjem. Lov nanje se je že začel. Že dolgo so trn v peti tistih, ki so že nekaj ur po udaru obglavili državo in si sčasoma podredili velik del njenega aparata in ga spravili na kolena, kjer čaka le še na milostni strel vladajoče mafije.
Morda je vse to dober razlog, da se spet iz skritih kotov vzame zaprašene, še zmeraj aktualne transparente izpred osmih let. Takrat je arogantnež v žolčnem izbruhu jeze ljudi zmerjal z zombiji in takrat so ljudje verbalnemu nasilnežu prvič dokazali, da so še kako živi. Morda je prišel čas, ko bo treba velikega bevskača in njegove oprode spet spomniti, s kom imajo opraviti. Nasilneži, kot kaže, vedno znova pozabljajo, da ima, ko sta jeza in strah prevelika, tudi bevskanje svoje meje.
Tožilci so zavrgli ovadbo zoper predsednika države in veseljake, ki so se brez mask sprehajali in pametovali ob državni meji, rekoč, da niso nikogar okužili. Poduk je jasen: ni pomembno kršenje predpisov, pomembno je, da pri tem nihče ne nasrka.
Bolj mišičasti in ne nujno tudi najpametnejši del vrhovnega sodišča, te zadnje trdnjave frustriranih moških, ki nas še varuje pred invazijo pametnih in pogumnih žensk, je ugotovil, da je manjše zlo bevskanje, pljuvanje, žaljenje, seksizem in šovinizem kot škoda, ki bi jo utrpelo duševno zdravje naroda, ko se po nemarnem po časopisih vlači dobro ime, lik in delo velikega konvertita.
Najbrž je tudi njihov strah pred prostitucijo upravičen. Ni izključeno, da je najstarejša in vseprisotna človeška obrt preskočila tudi v sodstvo. Na cestah je je vse več, preživeti je treba, v poslovnem svetu se za bagatelo prodajajo znanje, telo in duša, presstitucija se praktično dogaja vsem na očeh, podpirajo jo celo prijatelji iz sosednjih dežel. Nič nenavadnega ne bi bilo, če bi tudi iz kakšnih pisarn, kjer se deli pravica, na plan skočilo nekaj iustitutov. Nič ni nemogoče.
Emil Brence, Bled