»Moj svet sestavljajo podobe. Ko smo morali v šoli recitirati pesmice, sem si v mislih risala strani v knjigi. Kadar stopam po ulici, razmišljam, kako naj tisto, kar vidim, spremenim v sliko. Tudi ko se s kom pogovarjam, se izgubim med besedami, ker opazujem odsev svetlobe na sogovornikovem obrazu. Ne vem, kaj sestavlja moje možgane, vsekakor so omejeni na podobe,« pravi slikarka Ejti Štih. Od leta 1982 živi v Boliviji, kjer s svojo slikarsko in galerijsko dejavnostjo pomembno sooblikuje umetniško sceno.
Ker jo je od nekdaj zanimalo, kako svet zaznavajo tisti, ki niso tako vizualni kot ona, je zasnovala knjigo Slike in zgodbe. V njej je petnajst bolivijskih in petnajst slovenskih avtorjev povabila, da se na njena dela odzovejo s pripovedmi. Poslala jim je osemdeset svojih slik in nastala je nekakšna slikanica za odrasle. »Ta knjiga je dokaz, da bi morali umetniki vseh vrst držati skupaj,« je na predstavitvi knjige dejala avtorica.
Socialni čut
Idejo za tovrsten projekt je dobila, ko je bolivijskega pisatelja in pesnika Óscarja Barberyja Suáreza prosila, naj nekaj napiše za katalog njene razstave v Buenos Airesu, češ da se jezika likovnih kritikov včasih sploh ne razume. »Izbral si je sliko o ženski v rdečem s ključi v rokah, ki sem jo 'namalala' povsem brez navdiha, in potem sploh ni pisal o njej, temveč o nečem, kar se dogaja čisto zunaj slike. Kot figuralik vedno mislim, da ljudje v mojih slikah vidijo samo to, kar je na njih dejansko vidno.«
S tem se je razblinil tudi njen manjvrednostni kompleks, da so njene slike ilustratorske, čeprav je od študija na akademiji – tam je bil v času komunizma bolj v ospredju abstraktni impresionizem iz Amerike, slikanje figur pa v uporu socialističnemu realizmu hud greh – minilo že 40 let. »A vedno se da veliko povedati o birokraciji, policiji, o tem, kako smo včasih nespametni in hudobni, kako nas moč skorumpira, prek nekih konkretnih podob. Tega figuralnega nisem nikoli izdala, sem pač zafrustirana novinarka,« je smeje dodala. Tematsko jo namreč najbolj zanimajo družba in socialne krivice, kar je gotovo povezano tudi z družbenim stanjem v Latinski Ameriki. »Ne morem se znebiti socialnega čuta, ki so mi ga vlivali doma, svet je veliko bolj zanimiv kot moje intimne barve,« poudarja.
Vedno nekaj ljudožerskega
Knjige Slike in zgodbe tako ne zaznamujejo le močne barve in pogosto groteskni motivi, temveč tudi žanrska in slogovna raznolikost. Agata Tomažič in Vinko Möderndorfer sta denimo edina izbrala isto sliko Suzana in dva starca, tako da sta v knjigi dve interpretaciji bibličnega motiva, v katerem moška opazujeta deklico pri kopanju.
Drago Jančar je napisal hibrid med kratko zgodbo in refleksijo Sanjalo se mi je tole, nekoliko poetično je pristopila s Koncem svetaSuzana Tratnik.
Povsem na svoj način – s sonetom – se je naloge lotil tudi Boris A. Novak: »Izbral sem si platno, ki je v meni vzbudilo pesem o družini, v kateri odrašča požrešen otrok, ki poje vse – vključno s starši. V opusu Ejti Štih je vedno nekaj ljudožerskega, polno smrtno nevarnih situacij s prepoznavnimi elementi totalitarnih sistemov, ki pa niso le politične karikature, temveč imajo tudi izrazit čustven naboj.«
