Ko so nedavno voditelji EU na bruseljskem vrhu, po maratonskih petdnevnih pogajanjih, sprejeli sveženj za postpandemično okrevanje evropskega gospodarstva – 750 milijard evrov v sedmih letih – si je nekdo drznil pomisliti, da bi dodeljevanje teh sredstev z nečim vendarle pogojevali, da se Unija ne bi zreducirala le na »bankomat«, kot je dejala evroposlanka iz vrst NSi Ljudmila Novak, kjer samo jemlješ in nič ne daješ. In pogoj naj bi bil »vladavina prava«. Bravo! Sam sem na družbenih omrežjih pohvalil predlagatelje in zagovornike tega načela. Če hočeš denar iz skupne blagajne, spoštuj skupno dogovorjena, zapisana in sprejeta pravila! Spomnil sem se na acquis communautaire (skupni pravni red), ki so ga morale vse kandidatke za vstop v Evropsko unijo, tudi mi, izpolnjevati, da bi njihova kandidatura postala kvalificirana in bi bile kasneje sprejete v polnopravno članstvo. Približno 17.000 različnih pravnih aktov z vseh področij oziroma celoten obseg zakonodaje EU. In če je to veljalo pri vstopu v najbolj razvito in odprto evropsko družino, mora toliko bolj veljati danes pri ohranitvi polnopravnega članstva in pri izkoriščanju njegovih ugodnosti.
A glej ga zlomka: nekoga je ta zamisel, ki je našla najglasnejšega zagovornika v nizozemskem premierju Marku Rutteju, tako zmotila, da je zagrozil celo z vetom na sprejetje omenjenega finančnega svežnja. In kdo se je prepoznal v vlogi potencialnega kršitelja plemenitega načela? Takoj Poljska in Madžarska, nato še Slovenija, ki jima je priskočila na pomoč.
Razlaga našega premierja je svojevrstna: »Vladavina prava mora zagotavljati enake vatle za vse, kar pomeni, da institucije do vseh ravnajo enako, da so sodišča nepristranska, da se ne krade volitev ali mandatov, da v EU ne sme biti političnih zapornikov ter ena sama politična stran ne sme imeti v rokah vseh medijev.«
Če je to povedal kolegom in kolegicam na bruseljskem vrhu, ga je večina zagotovo začudeno pogledala in si mislila: »O čem bluzi ta Orbanov prijatelj? Seveda, da enake vatle za vse! Kdo pa zagovarja kaj drugega? In v Sloveniji, kolikor vemo, kar tudi izhaja iz rednega poročanja pristojnih za pravosodje, sodišča sodijo nepristransko, morda le malce prepočasi, nad zakonitostjo volitev ni dvomov, razen opozoril ustavnega sodišča glede okrajev, oziroma ne vemo, da bi jih kdo kradel ali da bi kradel mandate, da bi v Sloveniji obstajali politični zaporniki, prvič slišimo, vsi pomembnejši, kvalificirani in mednarodno priznani mediji so javni in neodvisni oziroma v nikogaršnjih rokah. O čem torej govori g. Janša?«
Kakor koli že, s podporo poljsko-madžarskemu stališču je vpisal tudi Slovenijo med članice EU, ki ne pristajajo na to, da jim drugi gledajo pod prste, da jih poučujejo o tem, kar se z evropskimi temeljnimi vrednotami in načeli sme oziroma česa se ne sme. Kako žalostno! Če bi se tako vedli v času pridruženega članstva in tam vse do leta 2003, bi na vstop v EU čakali še danes. Kar si upam reči, da velja za večino članic, sprejetih z velikim pokom, in ne nazadnje tudi za sosedo Hrvaško, ki se je zavezala k arbitraži o meji in si tako prisvojila pristanek Slovenije na njeno članstvo, vse do trenutka, ko se je slednje zgodilo. Nato so tudi oni vladavini prava pomahali v slovo.
Aurelio Juri, Koper
