V Plesnem teatru Ljubljana (PTL) so te dni potekale še zadnje priprave na jutrišnjo premiero predstave Stičišče srečanj (Dance, no goal) koreografinje Carlote Mantecón, ki sicer živi na Tenerifu; plesalke je spoznala in tri izbrala že na oktobrski delavnici v PTL, zdaj pa so vaje zaradi protikoronavirusnih razmer potekale prek internetne povezave zoom. Posebnost predstave je, da so plesalke neprofesionalne, starejše od 65 let, z njimi pa delajo profesionalni pedagogi in producenti. Kreativna producentka v PTL, sicer tudi andragoginja Katja Somrak, je povedala, da imajo plesno skupino za starejše v njihovem teatru že nekaj let in da je v njej kakšnih 13 plesalcev.
Kavica, meditacija, kreacija
Če ne bi bilo izrednih razmer, bi bile zdaj vse tri slovenske plesalke, Maja Culiberg, Majda Lekše in Metoda Pavlič, na Tenerifu že kakšen mesec, kjer bi skupaj s še tremi španskimi plesalci ustvarjali predstavo. Premiera bi bila tam, potem pa še v Ljubljani. Tako pa so se zdaj vsako dopoldne zbrale v Prulčku ob kavici (o boleznih in starostnih tegobah se ne pogovarjajo), se pomenile o predstavi, nato pa odšle v teater; vaje so najprej uvedle meditacijske priprave.
Metoda Pavlič pleše najdlje, od leta 2015, ko je v podobnem projektu sodelovala s špansko koreografinjo Mario Antònio Oliver. Takrat je s še tremi plesalkami za več tednov odpotovala na Majorko na vaje, sodelovalo je še 17 španskih plesalcev, s predstavo pa so potem potovali vse do Barcelone in Genove. »Prej sem mislila, da je podlaga plesu lahko samo glasba. Koreografinja je hotela, da plešemo brez glasbe, zaradi česar smo bile nekatere najprej žalostne, sama pa sem potem spoznala, da lahko gib začutiš sam po sebi in ga potem pokažeš. Veliko mi pomeni, da giba ne posnemam, temveč samo začutim in nato s svojo kreacijo ustvarim nekaj drugega. Ko pride zraven še glasba, vse skupaj še bolj potegne,« o tokratnem projektu pravi Pavličeva.
»Koreografinja Carlota Mantecón se je osredotočila na avtonomen gib, ni jih učila klasične koreografije, temveč je iskala njihov pristni, naravni izraz,« je pojasnila dramaturginja in asistentka Urša Adamič. »Vsako telo se premika na svoj način, to imamo v sebi, in ona je na jesenski delavnici opazovala njihovo gibanje. Izbrala je tiste, ki so imele v svojem gibu nekaj intrigantnega, kar bi lahko avtonomno razvijale naprej. Želela je plesalke postaviti ob bok velikim plesnim imenom, kot so Pina Bausch, Trisha Brown, Yvonne Rainer, pri tem pa je izhajala iz predpostavke, da je navdih za koreografije vedno prihajal od neplesalcev.«
Brez treme na oder
Majda Lekše se je na odru znašla že pred časom, v predstavi Starci v Gledališču Glej, tam je potem izvedela tudi za plesno skupino v PTL. »Odra se pri teh letih ne bojiš več, zato tudi treme ni,« se smeje. »Sebe nikoli nisem videla v plesu ali gibu, čeprav sem zelo gibčna. Ampak če bi se še enkrat lahko odločala, kaj bi počela v življenju, bi bila takoj plesalka, tako zelo mi je ples všeč. Je kot meditacija, sem samo jaz, tukaj in zdaj. Podobno se počutim, ko grem pešačit na romarsko pot Camino, kjer sem bila že štirikrat, ali ko delam na vrtu.«
Maja Culiberg je že od nekdaj ljubiteljica odra in kulture nasploh, v plesni skupini pa se je nedavno znašla po naključju. »Našla sem jih na facebooku, čez čas pa je prišlo povabilo, da so veseli vsakega.« Povedala je še, da nikomur ne razlaga, kaj počne v teh dneh, »ker bi tudi moje prijateljice verjetno imele pomisleke, kaj zdaj pri teh letih 'afne guncam' pred kamero in na odru. Ampak to je za mojo dušo. Zelo sem vesela, da sem se znašla v tej skupini, kjer jim je mar tudi za našo starostno skupino. Ko vidiš njihov iskreni nasmeh, prisotnost, zanos, kako nas sprejemajo, lahko rečem le, da smo kot vrstniki. To sprejemanje mi pomeni celo več kot sam ples. Navsezadnje si tudi sama vedno rečem: Super, še sem tu in to še lahko počnem!«