Podobno tudi v državnem zboru in vladi izpostavljajo, da je država dolžna v javnem interesu skrbeti za zdravo življenjsko okolje, zato mora ustavne zahteve upoštevati pri izdajanju vseh dovoljenj – posledično torej postopki pred sodišči niso potrebni?
Na žalost ni res, da do zdaj ni prišlo do nepravnomočne gradnje objekta, ki je bil nezakonit, in tako ali drugače škodljiv za okolico ter okolje.
Znan je primer, ko je prišlo šele na ustavnem sodišču do razsodbe, ki je dala prav tožnikom, vendar je bila škodljivost posega nepopravljiva, saj je na terenu stala stavba že več let (lokacija Ljubljana Rudnik). Šlo je za zadevo z opravilno številko Up-741/12, podobno velja za zadevo s številko U-I-7/09-12 (lokacija občina Divača) in tako dalje. V zadnjem primeru je ustavno sodišče nezakonita določila odpravilo že v okviru prostorskega akta. Navajam samo dva primera, na sodiščih jih je obravnavanih mnogo.
V obeh primerih so bili postopki vodeni v okviru zakonodaje in s sodelovanjem vseh pristojnih strokovnih služb, s strokovnimi projektnimi timi na čelu.
Aktualni primeri, znani v javnosti v sedanjem času, so razvpiti primeri načrtovanih infrastruktur, kot je 3. razvojna os – prek vodovarstvenih območij, habitatnih zaščitenih območij, zaščitenih kmetijskih zemljišč prve kategorije, prek pogrezajočega se rudniškega območja; širitev ljubljanske cestne obvoznice za motorni promet s pretiranimi obremenitvami z neracionalno vodenim prometom; gradnja železnice 2TDK prek območij Natura 2000, z zaščitenimi habitati v podzemlju, ki v času izdelave DPN sploh ni primerno okoljevarstveno ovrednoteno, prek še neraziskanega vodovarstvenega območja pitne vode za Primorje; objektov na rekah (s slabim posluhom za varstvo narave, ob neracionalni rabi energije v državi) itd.
Vsem infrastrukturnim prometnim projektom v Sloveniji je skupno to, da ne vključujejo ustrezne racionalizacije prometa in preusmeritve na javni potniški promet, motorni promet ostaja glavni onesnaževalec zraka in okolja s hrupom, kar ogroža zdravje prebivalstva, predvsem v naseljih. To bi se v veliki meri preprečilo z ustreznimi železniškimi povezavami v državi.
Slovenija še vedno nima sprejetega posodobljenega nacionalnega programa varstva okolja, nacionalni energetski koncept je bila primorana izdelati na novo – v njem prometa še vedno ne racionalizira, samo opremlja ga z električnim pogonom.
Okoljsko neprimerno voden projekt je tudi gradnja fekalnega primarnega kanala C0 prek vodovarstveno območja pitne vode za mesto Ljubljana, brez ustrezne obravnave po direktivah SEA in EIA. Načrtovanje nadomestnega objekta na lokaciji zaščitenega spomenika Plečnikov stadion je enaka okolijska nevzdržnost, mimo zakona in državnega predpisa.
Torej, načrtovanje v okviru in s kontrolo državnih strokovnih in upravnih služb ni nikakršna garancija za dobro urejanje razmer varstva okolja in trajnostnega razvoja – vključevanje javnosti in nadzor po sodni poti je zato nujnost in ne »nepotrebna administrativna ovira«.
Glavna ovira je okoljsko nevzdržno in skrajno malomarno ter špekulativno načrtovanje prostorskih in posameznih gradbenih ureditev – v nasprotju z zavezami, sprejetimi v okviru EU (pariški sporazum, direktive EU in tako dalje).
Martina Lipnik, u. d. i. a., Ljubljana